Duhovna globina Levantincev
Susan Abulhawa: Jutra v Dženinu
Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2024
Prevod: Lili Potpara
Spremna beseda: Ervin Hladnik – Milharčič
Kdaj ste nazadnje brali kakšno delo palestinske književnosti? Obstaja bogat korpus pesmi, romanov in kratkih zgodb palestinskih avtorjev in avtoric, pretežno napisanih v kontekstu izraelske okupacije Palestine, med katerimi pa jih ni veliko prevedenih v slovenščino – navedemo lahko npr. romana Zgolj detajl in Dotik Adanie Shibli, avtobiografski roman Vrnitev: Spomini Palestinke Ghade Karmi ter izbor pesmi Mahmouda Darwisha z naslovom Domovina iz besed. Temu korpusu prevodov se pridružuje nedavno izdani prevod Juter v Dženinu, romanesknega prvenca palestinsko-ameriške pisateljice Susan Abulhawe, katerega izid sovpada z novim poglavjem izraelske okupacije in posledičnim povečanim zanimanjem za stanje v Palestini in za palestinsko književnost.
Pripoved romana je strukturirana okoli prelomnic v povojni zgodovini Palestine. Začne se v štiridesetih letih dvajsetega stoletja v arabski vasi pod britanskim mandatom za Palestino, tu srečamo člane arabske družine Abulhedža, med njimi Hasana, njegovo beduinsko ženo Dalijo ter sinova Jusefa in Ismaela. Njihovo idilično življenje prekine ustanovitev izraelske države leta 1948 ter iz tega izhajajoča nakba – nasilni izgon palestinskih Arabcev iz njihovih domov s strani judovskih naseljencev. Med nakbo mali Ismael izgine. Družina in z njo pripoved se zatem zasidra v begunskem taborišču v Dženinu na današnjem Zahodnem bregu. V tem taborišču se rodi Amal Abulhedža, osrednja likinja preostanka romana. Skozi njene oči in oči njenega brata Jusefa nato spremljamo nadaljevanje tragedij: naksa oz. ponovni izgon po vojni leta 1967, vojna v Libanonu v 80. letih in druga intifada na začetku tretjega tisočletja. Obenem spremljamo zgodbo Ismaela oz. Davida, ugrabljenega in vzgojenega s strani judovske družine Avaram. Zgodbe sorojencev na obeh straneh meje med Izraelom in Palestino izrišejo mozaik žalosti in trpljenja, a tudi vztrajnosti in ljubezni, ki jim omogočita ponovni stik in preživetje na pogorišču krivic.
Pripoved s predajanjem štafete med glavnimi liki – sprva sta to Hasan in njegov judovski prijatelj Ari Perlstein in nato Amal z Jusefom – najprej prikaže dolgotrajne posledice okupacije, saj smo priča prenosu travm in zamer skozi generacije (to je še najbolj opazno med Amal in njeno mamo). Nadalje še dodatno prikaže njene uničujoče posledice na posameznike. Člani družine Abulhedža so oropani ne samo domovanja, ampak tudi dostojanstva in priložnosti za izpolnjujoče življenje. Hkrati jih begunstvo v lastni deželi prisili, da bodisi ostanejo in življenje posvetijo uporu (Jusef) bodisi da emigrirajo in se odrečejo svojim koreninam (Amal). Oba kljub temu ne moreta ubežati tragediji – Amal v vojni v Libanonu izgubi moža, Jusef pa celotno družino. Člani družine Avaram – Moše in Jolanta ter njun posvojeni sin David – se morajo medtem soočiti z dejstvom, da jih je sionistična mrzlica vodila v grozljiva dejanja (Moše je namreč ugrabil arabskega otroka in postal zavojevalec, David pa se je kot vojak nevede izživljal nad Jusefom, lastnim bratom). Ko se zgodbe končno prepletejo, je večina škode nepopravljive, pričaka pa jih še zadnja tragedija. Uteho najdejo v obujanju spominov in medsebojnem sprejemanju, s čimer seveda ne razrešijo okupacije in njenih posledic, a na nek način, pa naj se sliši še tako osladno, čustveno rešijo drug drugega.
Roman Susan Abulhawe se situaciji v Palestini ne izmika, pripoved je v opisih surova, čustvena in brezkompromisna. Prikazana sta tako lepota dežele in ljudstva kot kruta resničnost vojne in okupacije, pri čemer avtorica vse opiše s slikovitim, primerami polnim jezikom. Vsebina je pogosto moreča, a avtorica z nenehnim izpostavljanjem lepote in človečnosti, tudi v primerih, ko zanje na videz ni več prostora, prepreči, da bi bralca popolnoma posrkalo v vrtinec groze. Pogosti so citati iz raznih arabskih pesniških besedil, literatura likom (kot tudi Palestincem nasploh) namreč predstavlja oporo in pomembno sredstvo izražanja. Omembe literature prikazujejo duhovno globino Palestincev, ki so v romanu (in zunaj njega) pogosto razčlovečeni in katerih stiske so pogosto zrelativizirane s strani medijev in nepazljivih opazovalcev dogajanja na Levantu. Ker roman dokaj natančno zabeleži kronologijo izraelske okupacije (veliko je sicer izpuščenega, npr. prva intifada in sporazum iz Osla, ki jo je zaključil), ima poleg estetske tudi dokumentarno vlogo. K temu pripomorejo pogoste opombe pod črto, slovar nekaterih izrazov v arabščini ter celo bibliografija strokovnih in literarnih del o Palestini ter v slovenski izdaji izčrpna spremna beseda novinarja Ervina Hladnika – Milharčiča, namenjena dodatni kontekstualizaciji razmer na Zahodnem bregu in v Palestini nasploh.
Jutra v Dženinu govorijo o grozotah: o vojni, okupaciji, travmah in smrti. A čeprav je vsebina moreča, roman preveva toplina, saj pripoved izpostavlja lepoto zemlje in življenja ter ljubezen, ki ju poraja, s čimer se bori proti hladu sovraštva in brezbrižnosti. Roman vsekakor ni lahko branje, a dejstvo je, da je o razmerah na Bližnjem vzhodu težko pisati brez omembe smrti in trpljenja. Za zaključek bi rekel še to, da je dobro, da smo dobili nov prevod dela palestinske književnosti. Upam, da jih dobimo še več.
Uredila: Lara Gobec
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
