Laia Malo: »Umetnost uporabljam kot aktivno sredstvo, jezik pa kot živo bitje.«

Laia Malo (1984) je katalonska pesnica, prevajalka in glasbenica, ki v svojem delu raziskuje povezave med poezijo, več-kot-človeškimi jeziki, naravnimi zvočnimi krajinami in elektronsko glasbo. Objavila je sedem pesniških zbirk, med njimi najnovejšo Rum-rum (2026), prevaja iz angleščine in ruščine, z glasbenikom in okoljevarstvenikom Jaumejem Reusom pa kot polovica dueta Jansky ustvarja na presečišču poezije, elektronike in ekoakustike. Živi na Mallorci, kjer se posveča raziskovanju in ustvarjanju ter se udeležuje pesniških in glasbenih festivalov, umetniških projektov in terenskih snemanj naravnih zvočnih krajin.

V njenem pesniškem svetu jezik ni zgolj sredstvo za poimenovanje sveta. Je nekaj živega, zvočnega in političnega, nekaj, kar človeka povezuje z drugimi oblikami življenja, hkrati pa lahko postane tudi orodje oblasti in nadzora. Zvok, poslušanje in tišina se tako prepletajo z vprašanji spomina, izgube, želje in odnosa do narave. Ob njenem obisku letošnjega pesniškega festivala Versia na Ptuju sva se pogovarjali o tem, kako lahko poezija prisluhne jezikom drugih živih bitij, kaj se zgodi z jezikom, ko mu prisluhnemo kot zvoku, in ali lahko prav skozi poezijo znova vzpostavimo skupni jezik z več-kot-človeškim svetom.

V vaši poeziji se človek nenehno srečuje z drugimi oblikami življenja (z živalmi, rastlinami, morjem, kamni), pri tem pa se zdi, da meja med človeškim in nečloveškim pogosto izgine. V »Pasijonu po murnu z dvema lisama« se to vprašanje poveže tudi z jezikom, ki je »preziran in zatiran«, in s ščurki, ki »ne znajo več peti nobene pesmi«. Kako se v tvoji poeziji srečujejo ti različni glasovi? Kako razmišljaš o razmerju med ljudmi in ne-človeškim življenjem?

Kot otrok sem živela v majhni industrijski vasi na ravnini, kjer cesta do šole še ni bila asfaltirana, in očarano sem opazovala druge vrste, njihove načine bivanja in pesmi, ki jim odrasli okoli mene niso pripisovali velike vrednosti ali pomena. Naučili so me, da vstopam v več-kot-človeški svet s spoštovanjem in previdnostjo, vendar tudi tako, kot da gre za ločeno vesolje, drugačno od našega. Tudi jezik je bil nekaj, kar je bilo treba ohranjati preprostega, saj naj bi bil orodje, namenjeno »uporabi« in hitremu razumevanju v obeh kontekstih. Kasneje sem začela hrepeneti po velikih mestih, kjer je bila akademija, kjer naj bi domnevno nastajala literatura in kjer so jeziki prihajali v stik drug z drugim in se v tem procesu spreminjali. Tam pa se mi je jezik zdel zatiralski, odvisen od kapitala. Medtem so se živali, rastline, vodna telesa in minerali premikali z menoj – bodisi kot duhovi preteklosti, s katerimi sem se lahko pogovarjala in jih spraševala o nastajanju svojega »ozadja«, bodisi kot novi prijatelji in zavezniki, ki so sobivali z menoj na robovih in mi pomagali predstavljati si bolj povezan jezik in jaz.

Ko sem študirala prevajanje in se preselila na Mallorco – sredozemski otok, kjer so nasprotja osupljivo vidna zaradi velikosti in bližine vseh teh raznolikih ekosistemov –, mi je postalo jasno, da v nečloveških zvočnih krajinah obstaja osupljivo ravnovesje.  Omogoča pa ga prav spoštovanje jezikovne raznolikosti; da se jezik na podeželju, ki izginja, in v umetnosti nenehno pogaja ter da je komunikacija v urbanih okoljih kaotična in instrumentalizirana. Akademija prvega ni omenjala, prav tako me ni naučila, kako lahko jezik postane orožje oblasti in orodje sistema, niti ni pojasnila vloge zapisane besede v teh procesih. Zato s tem, ko prisluhnem in preučujem vsak več-kot-človeški jezik, na katerega naletim skozi zvok (zdaj tudi z znanstvenega in jezikoslovnega vidika), nekako poskušam odkriti, ponovno najti in si predstavljati skupna tla med svojim jezikom in vsemi temi drugimi. Moja poezija išče jezik, ki bi bil pripravljen odzvati se, ugovarjati, spodkopavati in ljubiti, da bi lahko ves planet uspeval in pel, namesto da bi zgolj preživel.

V pesmi »Rodila sem se s krili« se subjektka rodi s krili, nato pa ugotavlja, da so ji odpadla ali so ji jih odrezali, ne da bi to sploh opazila. Zanimivo se mi zdi, da izguba ne pride kot en velik, prepoznaven dogodek, ampak se pokaže šele za nazaj, v hoji skozi življenje »v kosih«. Se vam zdi, da tudi pesem pogosto nastane šele takrat, ko lahko neko izgubo pogledamo od daleč in jo prvič zares zagledamo?

Vsekakor. Vsako jutro pogledamo v ogledalo, vendar nismo sposobni videti spremembe, če se ne ustavimo in dovolj dolgo molčimo. Nenadoma nas preplavi grozen občutek, da se je nekaj v nas (mentalna ali fizična sposobnost, želja, hrepenenje) premaknilo ali izginilo. Včasih niti sama nisem prepričana, za kaj gre, dokler tega ne izgovorim, dokler tega ne zapišem … Misel se mi razkrije skozi pesmi, ki se zdijo, kot da prihajajo iz nekega starodavnega, kolektivnega spomina. O svobodi govora govorimo precej pogosto, redko pa razmišljamo o svobodi mišljenja. Številne ovire v naših mislih niso zgrajene iz resničnih, osebnih izkušenj, temveč jih ustvarjajo ali vsiljujejo številni akterji oblasti, ki nadzorujejo zgodovino prek spomina in spomin prek jezika.

Vaše pesmi, kakor jih berem v prevodu, so izrazito zvočne. Jezik v njih hrešči, žvižga, šumi, poje, brni, včasih se zdi skoraj bolj podoben živemu organizmu kot pa sredstvu za prenos pomena. Kako razumete razmerje med zvenom, pomenom in tišino?

Najprej naj se zahvalim svojim prevajalcem in jim čestitam, še posebej Simoni Šcrabec, ki je pripravila slovenske različice. Upam si reči, da sem vedno pisala popolnoma zavedajoč se dejstva, da je bistvo vsake besede zvočno in akustično (odvisno je od tega, kako jo izgovorimo in kako jo slišijo drugi) ter da je zvok potreben, da sporočilo doseže moje srce. Gibanje, ki je potrebno, da se fonemi spremenijo v pomenske enote, je tisto, kar povezuje naše telo in um, tako da lahko posredujemo celovito sporočilo. Zapisane besede nosijo individualni pečat, hkrati pa podajajo informacije o krajini in kulturi, v kateri so nastale. Ko govorimo ali pojemo, pa zvočno krajino delimo z vsemi drugimi živimi bitji: to, kar izrečem, je izrečeno v resničnem, sedanjem kontekstu, pojem svetu in z njim. In prav skozi zvok se spominjam.

To vprašanje odpira tudi tvoje glasbeno ustvarjanje v duu Janksy, kjer se poezija srečuje z zvoki drugih živih bitij. Ko v umetniško delo vstopi zvok žuželke ali rastline, ne moremo več govoriti o človeku kot edinem avtorju oziroma govorečem subjektu. Kako se je skozi to sodelovanje in ustvarjanje spremeni vaš odnos do pesmi, zvoka in poslušanja?

Z Jaumejem Reusom že več kot desetletje sodelujeva kot živi elektroverzni duo Jansky. Glasbo sem že v otroštvu in najstniških letih študirala, nato pa sem se ji znova posvetila, ko sem ga spoznala. Jaume je glasbenik in okoljevarstvenik: svoji strasti združuje tako, da se posveča ekoakustiki, preučevanju in komponiranju z naravnimi zvočnimi krajinami. Divjino Mallorce mi je predstavil, kot da bi me seznanjal s svojo družino; mislim na način, kako je opazoval in vzpostavljal odnos s tem, čemur pravimo Narava. Ta odnos je bil drugačen od vsega, kar sem poznala: ne mističen ne praktičen, morda nekaj vmes. V zadnjih šestih letih sem se mu pridružila tudi na terenskih snemanjih in se učila pozornega poslušanja: človek spozna, da naše telo vibrira in se lahko uglasi z okoljem ter da jezik (poezija in glasba) nikakor nista izključna lastnost človeške vrste. Ostaja pa vprašanje, kako smo se naučili skupaj ustvarjati jezik in kako ga lahko znova začnemo uporabljati skupaj …

V »Zajtrku v travi« se erotično srečanje skoraj neopazno razširi čez človeški telesi: vanj vstopijo cvetni prah, žuželke, ptice, mah, drevesa in različni zvoki. Ljubezenski prizor dobi ekološko dimenzijo, v kateri ni več povsem jasno, kje se konča eno telo in začne drugo. Kako berete to prepletanje?

Leta 2008 sem pod tem naslovom napisala erotično pesem, s katero sem želela naslikati proti-podobo Manetovemu Déjeuner sur l’herbe: številni ljubimci so pesnico v prizoru spolno zadovoljevali s sadjem in drugimi predmeti, medtem ko se je spraševala, kako trdi in boleči so ti tako imenovani užitki. Kot ženska v zgodnjih dvajsetih letih sem se intenzivno ukvarjala z raziskovanjem telesa v odnosu do uma in lastne želje. Zdelo se mi je, da so ti trije prepogosto vznemirljivo ločeni, kot da so kultura, družba in drugi že določili meje med njimi in njihove povezave; sama pa sem jih morala na novo opredeliti, na novo povezati. Leta 2025, v svojih štiridesetih letih in z mislijo na Pastoral Leonore Carrington, sem poskušala isti prizor sestaviti znova – orgijo v Naravi –, tokrat z novo pesmijo, ki jo omenjate. Nenadoma je v vse skupaj vstopilo vse organsko, več-kot-človeško življenje, nepredvidljivo in v nenehnem pogajanju, kot da bi ponazarjalo, da je želja kolektivna, prilagodljiva, skupna in da se vsak ekološki proces, tudi užitek in jezik, nenehno preverja in obnavlja.

Ob vsej tej čutnosti je vaš pesniški svet lahko tudi precej okruten: oče z metlo sklati lastovičje gnezdo, človeška vrsta proizvaja »tovarniško izdelane strahove«, govorka v »Izkopavanju pelargonij« lomi asfalt, beton in cement. Ob tem pa se vedno znova vračajo mah, cvetje, pomlad, semena. Kako se je v vašem pisanju oblikoval takšen odnos do človeškega sveta?

Moje pisanje bi se lahko začelo v tistem starodavnem trenutku, ko je človeška vrsta začela omalovaževati vsa druga živa bitja in se postavila nadnje ali na njihov vrh, saj imam občutek, da smo s tem, ko smo to hierarhijo sprejeli skozi tisočletja, odprli vrata vsakemu vplivnemu človeku, da lahko po svoji volji prezira in zasužnjuje druge. Kot človek, ki živi v času in prostoru, ki sta zame privilegirana, za moje bližnje (človeške in več-kot-človeške) pa hkrati strašna, sem se vedno poistovetila z neprilagojenim, izobčenim, utišanim. Obstaja globoko protislovje med ljubeznijo do ljudi in odporom do te nečloveške človečnosti, vendar poezijo razumem kot sredstvo, s katerim lahko poskušamo spodkopati ta izmišljeni, od človeka ustvarjeni red – včasih tako, da opozorimo na podla, vsakdanja, majhna dejanja; tako, da ponovno zahtevamo zase utišano, nestandardno lepoto; in tudi tako, da vztrajamo pri ljubezni, pri naši sposobnosti spreminjanja in prilagajanja, pri vrednosti življenja. Umetnost uporabljam kot aktivno sredstvo, jezik pa kot živo bitje. Moj pristop k umetniškemu ustvarjanju zato ni kontemplativen ali statičen, temveč telesen in transformacijski.

V »Šumu zvezd« se ob morju in zvezdah pojavi tudi misel o jeziku kot razdalji med tem, »kar razumeš – in kar ti pojejo«. Tudi v drugih pesmih sem zaznavala prepad med izkušnjo in njenim ubesedenjem. Kaj pri tej vrzeli med izkušnjo in jezikom vas tako pritegne?

Zvezda, ki jo vidimo nad seboj, je mrtva, vendar lahko njen šepet slišimo prek radijskih valov. Zato sem sicer prepričana, da lahko jezik zajame vse, kar vidimo, čutimo ali si predstavljamo, vendar ustvarjam z občutkom, da jezika, ki ga uporabljamo, ne razumemo več; da so človeški jeziki izgubili svojo verodostojnost, potem ko so bili uporabljeni za napačno predstavljanje, zavajanje in doseganje vseh vrst oblasti in nadzora. Podobno menim, da je tudi na strani umetnikov na splošno prišlo do kršitve dogovora. In prav v tej razpoki v jeziku in iz te velike razpoke v naši praksi moramo delovati, da bi jo zacelili, povrnili resnični pomen in občutljivost temu, kar mislimo in počnemo, ter nazadnje tudi temu, kar govorimo ali pišemo.

Pišete v katalonščini, hkrati pa delujete kot prevajalka in se zato pri svojem delu redno srečujete z različnimi (človeškimi) jeziki. Kako se izkušnje z drugimi jeziki vračajo v vaše lastno pisanje?

Prevajalsko delo je zelo zahtevno, vendar se mi zdi neverjetno bogato. Ko prevajalec dela s pesniškimi besedili, si prizadeva razumeti vse plasti (vključno z ritmom, zvokom, pomenom, kontekstom …) in jih ponovno sestaviti v pesem v ciljnem jeziku. Med tem vznemirljivim procesom možgani prepoznavajo skladenjske strukture, načine tvorjenja besed in druga sredstva (pa tudi ideje in pomene), ki v katalonski literaturi nimajo popolnoma enakovrednih vzporednic. Tako se prek teh pesnikov iz drugih kultur pojavi priložnost za ustvarjanje ali izumljanje novega jezika (pa tudi novih idej in pomenov). Marina Cvetajeva, ki jo prevajam, je rekla, da je pisanje poezije že samo po sebi prevajanje iz enega maternega jezika v drugega. Predvidevam, da tudi pri prevajanju moji možgani iščejo rešitve za lastni prenos, ki se nato, pogosto ne da bi se tega zavedala, pojavijo v mojih lastnih besedilih.

Poezija se na festivalih srečuje z glasbo, drugimi jeziki, prostori in občinstvi, s katerimi se sicer morda ne bi. Kako ste doživeli letošnjo Versio? Kaj najbolj odzvanja v vas po gostovanju?

Iskreno se počutim blagoslovljeno, da sem bila del prve izvedbe Versie. Pesniški festivali so povsod, kamor prideš, običajno zabavni in zanimivi, vendar je bila na Ptuju prisotna nekakšna čarobna povezanost. Kot je dejal veliki pesnik (in zdaj dragi prijatelj) Emrullah Alp, je bilo nebo avgusta 2026 polno vrhuncev, vendar se je tudi tukaj na Zemlji zgodilo nekaj izjemno lepega. Prišla je ogromna, blagodejna nevihta in z njo ogromne, čudovite ose. Imeli smo čudovite sprehode po vrtovih, ob reki, skozi predor in do gradu, med katerimi smo se pogovarjali, brali in poslušali drug drugega; zakulisja in plesišča, kjer smo se smejali in plesali; prijetne gostilne, kavarne in klopi, kjer smo si delili hrano, vino in življenjske zgodbe … In iz nekega razloga so vsi to počeli z golo dušo. Vedno bom globoko hvaležna Kristini in celotni ekipi, ki so se z vsem srcem in dušo posvetili oblikovanju in vodenju popolnega konteksta, v katerem se je lahko zgodila čarovnija.

Uredila: Lara Gobec
Lektorirala: Eva Ule