18. 10. 2015 / Glasba

The Soft Moon @Kino Šiška, 9. 10. 2015

Ameriški solo projekt Louisa Vazqueza The Soft Moon je bržkone javnosti bolje poznan v svoji bendovski zasedbi, s katero so se minuli petek že drugič ustavili na naših tleh. Že pri bendovi strukturi se torej pojavijo prva vprašanja o definiciji post-punk fenomena, ki je od pričetka svojega delovanja šest let nazaj izdal tri izjemne plate. The Soft Moon je? The Soft Moon so? In če pustimo malenkosti ob strani – kakšna je žanrska opredelitev? Kateri nišni skupini igra(jo)? Zdi se, da se Vazquez in za potrebe koncerta pridružena člana lucidno umikajo vsem opredelitvam, ker bi jim ta lahko zaprla vrata pred pred preizkušanjem novih stvari, posledično pa pred takšnim nastopom, kakršnemu smo bili priča v Katedrali Kina Šiške.

 

 

Vazquez je kljub temu, da je s seboj pripeljal basista in bobnarja, oder in občinstvo nadvladoval do te mere, da sta sicer izurjena glasbenika v njegovi senci izpadla kot pripomočka; prav tako pa tudi publika, ki je v čisti temi spremljala razvoj glasbenih in vizualnih trikov. Hitre menjave barv so epileptogeni fokus brezkompromisno držale na prizorišču dogajanja, kjer je Vazquez nadziral klaviature, mikrofon in vsake toliko časa tudi predmete, po katerih je ponorelo bobnal. V vročini nabite dvorane je vladala temačna atmosfera, ki je prišleke hipnotizirala v duhu nedefinirane žanrske strukture, šepetanja, krikov in razdivjanih solo variacij melodij, ki jih je katarzično dopolnjevalo že prej omenjeno bobnanje frontmana.

 

 

Da je trojica nastop bolj kot ne izkoristila za promocijo komadov z novega albuma Deeper, jim ne gre zameriti, saj so preskoke med temačnejšimi komadi s starejših plat uspešno vključevali med bolj spevne uspešnice letos izdanega albuma. Spogledovanje splošno temačnejše atmosfere, ki smo je pri post-punku vajeni, s futurističnimi zvoki klaviatur, čvrstim tempom bobnarja in na trenutke patozičnimi vzkliki je tisto, ki v kombinaciji s presvetljenimi vizualizacijami nudi diskrepanco med robustnostjo in čustvenostjo glasbe kot take, s tem pa dokazuje, da je večplastnost glasbe in nastopa lahko sestavljena iz popolnoma nasprotujočih si konceptov in elementov.

soft-moon