28. 4. 2016 / Glasba
Rina Pleteršek (1996) je študentka dramske in filmske igre v Rusiji. Piše kritike in urednikuje pri portalu Koridor in deluje na Radiju Študent. Premalo spi in obsesivno kupuje knjige.

Slovenski glasbeni dnevi 2016

Letošnje leto so že enaintridesetič pod okriljem Festivala Ljubljana potekali Slovenski glasbeni dnevi, ki jih mnogi uvrščajo med najpomembnejše glasbene dogodke v Sloveniji na področju klasične glasbe. V štirih dneh so se tako poleg vsakodnevnih koncertov odvile še mnoge okrogle mize, razstave, glasbene delavnice ter muzikološki simpoziji. Ta dogodek podaja možnost predstavitve domačih skladateljev in s tem povezuje tradicijo slovenskega skladanja z novejšimi in še nastajajočimi deli. Mednarodni simpozij je bil letošnje leto posvečen »glasbenim migracijam«, na njem pa je sodelovalo 32 simpozistov iz dvanajstih držav. S tem je simpozij predstavil bolj ali manj aktualno dogajanje v selitvah, povezanih z glasbenim ustvarjanjem

 

Letošnje Slovenske glasbene dneve je v petek, 15. aprila, v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji otvoril sam Orkester Slovenske filharmonije pod taktirko Simona Krečiča. Sam program koncerta je imel rdečo nit v ustvarjanju Pavla Mihelčiča kot enega izmed najbolj vsestransko dejavnih glasbenih osebnosti v našem glasbenem prostoru. Poleg treh njegovih skladb so izvedli še deli dveh tujih skladateljev, ki sta povezana s Pavlom Mihelčičem, saj ju, kot sam pravi, neizmerno občuduje. Koncert je otvorila skladba Luciana Beria, Rendering, ki postavlja most med tradicionalnim skladanjem in novejšimi kompozicijskimi stvaritvami. Skladatelj je najprej vzel fragmente Schubertove Simfonije št. 10 in manjkajoče dele dopolnil z izrazito kontrastnim in modernističnim materialom s popolnoma drugačno zvočnostjo. Njegov namen je bil predvsem poudariti praznino manjkajočih fragmentov v originalnem delu. Izvedli so tudi delo Chain 3 poljskega skladatelja Witolda Lutosławskega, ki s svojo tehniko skladanja z veriženjem manjših glasbenih idej ustvari na videz kontrapunktno kompleksno delo. Izvedli so tri dela Pavla Mihelčiča. Polnočna serenada s solistko na angleškem rogu, Melino Todorovsko, je spisana v umirjenem, melodičnem, skoraj liričnem toku, večjih dinamičnih sprememb ni. Prošnjo umirajočega junaka, tretjo skladbo iz cikla Štirih ljudskih pesmi, je izvedel tenorist Martin Sušnik. Skladatelj je uglasbil pretresljivo ljubezensko ljudsko besedilo. Otožen počasen spev popolnoma ustreza žalostni tematiki besedila. Koncert je zaključilo orkestralno delo Slike, ki izginjajo. Po skladateljevih besedah je delo potrebno razumeti kot »glasbeni odsev« zbirke Stihožitja Borisa A. Novaka. Skladatelj uporablja motiviko belokranjske ljudske glasbe in skladbo preplete s trilčki in hitrimi lestvicami, ki dajejo občutek izginjanja in tako odlično ustrezajo naslovu. Skladbe, ki lahko pozornemu poslušalcu razkrijejo visoko kvaliteto premalo poznanega slovenskega umetnika, so tako smiselno zaokrožile celoten program. Zaradi modernističnega zvena je bil zahtevnejši program s strani filharmonikov zelo prepričljivo izveden, prav tako je bilo dirigiranje Simona Krečiča izredno lahkotno. Med odmorom je v dvorani potekal kratek pogovor z izvajanim skladateljem, Pavlom  Mihelčičem, ki je še posebej opozoril na preblematiko kulturnega programa RTV Slovenija. Po njegovem mnenju je namreč premalo časa posvečenega kvalitetnemu kulturnemu programu ali pa je le-ta na programu ob poznih nočnih urah. Prav tako bi, po njegovem mnenju, morali uredniki programa posvetiti več pozornosti kulturnemu programu, namenjenemu izobraževanju mladih.

 

Zaključek Slovenskih glasbenih dni je potekal v torek, 19. aprila, prav tako v Dvorani Marjana Kozine. Tokrat je bil večer posvečen skladatelju Janezu Matičiču, ki letošnje leto slavi devetdeseti jubilej. Štiri njegova dela je izvedel Simfonični orkester RTV Slovenija pod vodstvom Žive Ploj Peršun. Med koncertom so nas popeljali skozi različna obdobja Matičičevega ustvarjanja. Suiti za godala iz časa po končani Akademiji za glasbo v Ljubljani v klasični romantični maniri je sledilo eno izmed del, napisano v času njegovega izpopolnjevanja v Parizu. Na prvi pogled spominja delitev skladbe na štiri stavke na baročno suito. Prvi stavek Prelude tako po osnovnem šestnajstinskem gibanju spominja na Allemando (nemški ples). Drugi stavek, Danse, spisan v tridelnem, lahko povežemo z baročnim Courate (francoski ples). Sarabande (španski ples) kot počasni stavek se popolnoma sklada z baročnim vzorom. Zaključek, ki ga klasično predstavlja Gigue (irski ples), pa nadomesti Finale, ki kjub hitrosti, ki smo je pri zaključku vajeni, popolnoma izstopa in tako naredi korak stran od ustaljene suitne forme. Celotna skladba je spisana zelo lirično, kar ustreza godalnemu orkestru. Prvi koncert za klavir se že kaže v stilsko popolnoma drugačni luči. Čeprav v klasični obliki, je poln razgibanega podajanja teme med orkestrom in solističnim inštrumentom, pri čemer skladatelj uporabi politonalne razširitve harmonskega stavka. Trije stavki odgovarjajo klasični sestavi koncerta. Prvi in zadnji stavek imata sonatno obliko, srednji pa je v formi ABA, vendar se pri obliki primerjava s klasičnostjo konča. Koncert je zelo razgiban in dinamičen. V počasnejših delih lahko opazimo elemente izometrije in modalnost Gregorjanskega korala. Skladbo je zelo prepričljivo izvedla pianistka Lovorka Nemeš Dular. Skladatelj se je v Parizu seznanil z elektroakustično glasbo in od takrat mu je v velik navdih pri pisanju klasične glasbe. Od začetka enaindvajsetega stoletja je bil tako izveden Koncert za violončelo in orkester. Solistka Karmen Pečar se je odlično znašla v popolnoma atonalni skladbi, ki zahteva veliko tehničnega znanja in virtuoznosti. Prav tako je dirigentka z ogromno energije odlično vodila orkester skozi to zahtevno in edinstveno delo. Orkestrski deli so zapisani tako, da spominjajo na eksponentno krivuljo, ki naglo narašča in upada. Zaradi takšne rabe orkestra skladba od začetka do konca valovi in tako povezuje vse štiri stavke v organsko celoto. Za zaključek so izvedli Groteskne plese, prvotno napisane za klavir, ki pa jih je skladatelj prav za ta dogodek orkestriral. Ker so plesi zelo kratki, nam dajejo občutek hipnosti. Napisani so v delno tonalni osnovi, celotno delo pa ima impresionističen pridih, saj vsaka slika predstavi drugačno temo in drugačno ritmično obdelavo. Tudi tokrat je med odmorom potekal pogovor z ustvarjalcem izvedenih skladb. Tema pogovora je bila predvsem ustvarjanje v tuji deželi in vprašanje nacionalnosti glasbe. Glede tega je Matičič poudaril, da ni pomembno, kakšne nacionalnosti je glasba, saj je odraz umetnikovega občutenja in ravno to glasbo dela internacionalno.

orkester-slovenske-filharmonije-1000×500