September: Zadnja avantura in Domovina moja
Datum izida: 9. junij 2023 Založba: PGP RTB (Zadnja avantura, 1976); RTV Ljubljana (Domovina moja, 1979) Reizdaja: Nika Records Producent: September
Ponovna izdaja obeh albumov skupine September, prve prave jazz-fusion zasedbe na slovenskih tleh, bo nostalgično navdušila starejše poslušalce in je obenem tudi priložnost, da plošči predstavimo mlajšemu občinstvu. September niso izdali prvega jazz-fusion albuma v regiji, ampak je to verjetno storila skupina Time z vokalistom Dadom Topićem, klaviaturistom Tihomirjem “Popom” Asanovićem ter bobnarjem Ratkom Divjakom. Te tri omenjam, ker so kot člani zasedbe (Divjak, Pop) ali kot soavtorji skladb (Topić) sodelovali pri nastanku albuma Zadnja avantura. Po eni strani je skupina Time vodila do projekta September, po drugi strani pa je to bila tudi skupina Srce, pri kateri so sodelovali glavni avtorji skladb, vokalist ter kitarist Janez Bončina – Benč, tolkalist ter saksofonist Braco Doblekar ter basist Čarli Novak. Zanimivo je, da lahko September nekako smatramo tudi kot ponovno združitev skupine The Generals, saj sta skupini, ki sta vodili do Septembra, nastali ravno iz nje. Leta 1979 na drugem albumu Domovina moja nastopi kitarist Marjan Malikovič, bivši član skupine Srce. Kakšna pa je karierna povezava s preostalimi člani zasedbe in violinistom (ter dolgoletnim trobentačem Plesnega orkestra RTV Ljubljana) Petrom Ugrinom? Povezavo lahko najdemo pri skupini Mladi levi, katere član je bil Benč, in seveda v solo albumih Asanovića Majko Zemljo (1974) in Pop (1976), na katerih je igral več ali manj celotni poznejši September. Tako lahko zasedbo September razumemo kot nekakšno “superskupino”.
Ob poslušanju glasbe prvega albuma Zadnja avantura iz leta 1976 hitro ugotovimo, da to ni izdelek začetnikov, ampak izkušenih glasbenikov z obilico tehničnega znanja ter razumevanja celotnega spektra popularne glasbe. Na albumu to pride do izraza v eklektični interpretaciji zvrsti jazz fusion. V nekaj več kot pol ure nam skupina predstavi različne podžanre te, za puristične poslušalce jazza, notorične zvrsti. Vrijeme gospodar takoj pritegne našo pozornost z virtuozno bombastičnostjo in nas popelje v svet klasičnega jazz rocka, Život nema pravila v jazz rock s primesmi bluesa, Potop v jazz-funk; Noč kradljivca v soul jazz, Zadnja avantura pa meša prvine jazz rocka in funka ter doda še nekaj južnoameriških ritmičnih primesi k skladbi, ki večinoma služi kot podlaga za solistični vložek bobnarja Ratka Divjaka.
Ostavi trag je soul balada z aranžmajem za godalni orkester, na kateri poleg Benča na vokalu nastopita bivša Mlada leva Jernej Podboj in Boris Šinigoj ter dolgoletni član Slovenskega okteta, basist Peter Čare. Skladbo si najbolj zapomnimo po začetnih vokalnih harmonijah, ki so očitno prepričale tudi ameriškega rap velikana Kendricka Lamarja, da jih je kot sample vključil v svojo skladbo Duckworth. Zadnja Kanin nas vrne v jazz rock z bluesovsko noto in Ugrinovim Pontyjevskim riffom.
Podobno kot na leto poprej izdanem prvencu skupine Buldožer, Pljuni istini u oči (1975), je večina besedil v srbohrvaškem jeziku, le skladba Kanin je v slovenščini. Morda je izbira jezika pri tej pesmi logična, saj govori o Sloveniji in o ljubezni do domovine, izraženi skozi goro Kanin iz Zahodnih Julijskih Alp. Kot solist na plošči izstopa predvsem Petar Ugrin, ki s svojimi violinskimi solističnimi deli spominja na legendarnega Jeana-Luca Pontyja, ampak ima obenem svoj individualen karakter. Ritem sekcija Novak – Divjak je ena izmed najbolj preverjenih na celotnem jugoslovanskem področju. Ni ravno presenenetljivo, da ju je pozneje angažiral Kornelije Kovač za svoj solo album Između svetlosti i tame (1977) in Dado Topić za svoj album Neosedlani (1979). Vokalist Janez Bončina – Benč na albumu dokaže, da mu je jazz fusion pisan na kožo, najbolj pa preseneti njegova sposobnost, da učinkovito deluje v različnih žanrih – v rocku, funku, bluesu in soulu.
Ko je leta 1979 nastala plošča Domovina moja, ki ironično ni bila posneta v Sloveniji, ampak na Floridi v ZDA, je jazz fusion postopoma postajal nepopularen, saj so ga zamenjali različni glasbeni tokovi, od punka in post-punka do novega vala. Spremembe so se zgodile tudi pri Septembru, saj so skupino zapustili Ugrin, Divjak in Novak, pridružili pa so se basist Jadran Ogrin, kitarist Marjan Malikovič ter bobnar Nelfi Depangher. Z vidika produkcije je album posnet bolje od prvenca skupine, verjetno ravno zaradi tega, ker je nastal v tujini. To je bila kar pogosta praksa jugoslovanskih zasedb, ki so imele to možnost; Skupina Smak je recimo svoj drugi album Crna dama (1977) posnela v Londonu. Glasbeno ostajajo dominantne klaviature, vlogo violine s prvega albuma pa prevzame kitara. To je eden izmed razlogov, da ima Domovina moja bolj rockerski zvok, čeprav September tudi na drugem albumu ohranja svoje jazz-fusion prvine. Skladbi Za tvoj rođendan in Florida sta funkovsko obarvani, ampak prej v stilu funk-rocka kot pa jazz-funka. Uvodna Čudna vremena se sicer začne kot jazz rock skladba, ampak s prezenco kitare dobiva vse bolj težko rockerski zvok.
Na albumu je zanimiva tudi uporaba glasovnih harmonij, predvsem pri refrenih, ki spominjajo na skupino Srce. Kdor pozna skladbo Gvendolina, kdo je bil?, bo lahko razumel to stilistično podobnost. Tihomir “Pop” Asanović na drugem albumu razširi svoj spekter klaviatur; če je na prvem albumu uporabljal električne, ampak nesintetizirane instrumente (clavinet, električni klavir in Hammondove orgle), se na drugi plošči poslužuje tudi sintetizatorja ARP 2600. Na skladbi Florida slišimo celo duel med električno kitaro in omenjenim sintetizatorjem.
Albuma Zadnja avantura in Domovina moja sta po naravi drugačna, vendar oba trdno v stilu Septembra. Različnost albumov je morda odgovor zasedbe na nastanek novih glasbenih tokov, a vedno z razumevanjem, da moraš ostati zvest samemu sebi, čeprav občutiš vpliv modernega glasbenega okolja. Zapuščina Septembra živi dalje skozi občasne združitve na glasbenih odrih in skozi solistični karieri Tihomirja “Popa” Asanovića in Janeza Bončine – Benča.
Uredila: Eva Vene
Lektoriral: Grega Pignar
