Richard Wright: Wet Dream

Datum izida:  28. julij 2023 (CD); 29. september 2023 (vinilka)
Založba: Harvest/Columbia Records
Reizdaja: Parlophone
Producent: Richard Wright (pri reizdaji: Steven Wilson)

Prvi samostojni album Wet Dream angleškega klaviaturista Richarda Wrighta je dolgo veljal za izdelek, za katerim je brez posebnega razloga izginila vsaka sled. Mnogim bo ime avtorja dokaj neznano, čeprav verjetno dobro poznajo Davida Gilmourja in Rogerja Watersa, imeni dveh članov glasbenega kvarteta (katerega član je bil tudi Wright), in sicer skupine Pink Floyd. Leta 1978, torej leto po izidu albuma Animals (1977) in pred izidom rock opere The Wall (1979), je izšel album Wet Dream. Kot rečeno, plošča ni nikoli požela velikega uspeha, temveč je za razliko od dokaj znanega samostojnega albuma Davida Gilmourja iz istega leta utonila v pozabo. Le ugibamo lahko, kaj je bil razlog, ampak bi sam najprej pomislil na Wrightovo zadržanost. Album je bil tako dolgo le domena zbirateljev in ni našel poti na police glasbenih trgovin, dokler se ni eden najpomembnejših predstavnikov moderne progresivne glasbene scene Steven Wilson odločil, da bo na novo zmiksal in izdal Wrightov prvenec. Wilson zelo medlo produkcijo originalnega albuma, ki bo oboževalce Floydov spomnila na probleme albuma Animals, povzdigne na dostojno raven in ji “da pljuča”, tako da lahko plošča končno zadiha.

Na albumu najdemo tako skladbe z besedilom kot instrumentale. Za razliko od solo prvenca Davida Gilmourja, na katerem poleg kitarista skupine Pink Floyd igrajo njegovi prijatelji iz mladosti, se Wright odloči za preverjeno zasedbo glasbenikov, od znanega studijskega saksofonista/flavtista ter zdajšnjega in nekdanjega člana skupine King Crimson Mela Collinsa, turnejskega kitarista Floydov Snowyja Whita ter zgodnjega bobnarja kitarista Robina Trowerja, ustanovnega člana zgodnjih predstavnikov progresivnega rocka Procol Harum, Rega Isidoreja. Seveda relativno znana imena pomenijo bore malo, če je glasba na albumu povprečna ali brezidejna. Na srečo Wright poslušalce prepriča tako z glasbeno invencijo kot tudi z znanim zvokom oz. s spominom na zvok skupine, katere član je hkrati bil in ni bil. Le nekaj let kasneje je namreč postalo jasno, da je Roger Waters v času priprav za album The Wall Wrighta odpustil in ga zaposlil kot studijskega glasbenika.

Kot glavno temo albuma bi označil odtujenost posameznika, ki je glede na takratni življenjski kontekst z zakonskimi težavami po vsej verjetnosti Richard Wright sam. Ta odtujenost je predstavljena kot posledica težavnega partnerskega odnosa v melanholičnih skladbah Against the Odds in Summer Elegy (v kateri je v tem kontekstu pomemben dvojno posnet Wrightov vokal, ki morda ponazarja obe osebi v odnosu) ter z njegovim statusom v skupini Pink Floyd v skladbi Pink’s Song, v kateri lastno usodo primerja z usodo Syda Barretta, ki je zaradi mentalnih težav moral skupino zapustiti že leta 1968. Ime skladbe še dodatno zakomplicira odgovor na vprašanje iz pesmi Have a Cigar s Floydovega albuma Wish You Were Here (1975), in sicer “Which one’s Pink?”, saj avtor to vlogo dopušča tako Wrightu kot Barrettu. Seveda album The Wall tudi sledi življenjski zgodbi osebe z imenom Pink, vendar se zdi, da tam vloga pripada Rogerju Watersu.

Poleg odtujenosti pomembno vlogo na albumu odigra tudi morje. Naslov albuma Wet Dream ima lahko seksualno konotacijo, prav tako pa lahko cilja na avtorjevo željo po idiličnem morskem življenju brez skrbi. Wright je bil strasten jadralec in ni naključje, da je naslov pesmi, ki jo je David Gilmour posthumno posvetil Wrightu na svojem albumu Rattle That Lock (2015), A Boat Lies Waiting. To strast do morja, skupaj z glasbeno atmosfero celotnega albuma, lahko slišimo na uvodni instrumentalni skladbi Mediterranean C. Obenem gre pri naslovu skladbe za besedno igro, saj sta črka ‘c’ in angleška beseda za ‘morje’ homofona, poleg tega pa ima tudi glasbeno povezavo, saj je večina skladbe v C-lestvici. To, zaradi česar postane skladba še bolj zanimiva, pa je nejasnost, ali je skladba v duru ali molu. To lahko povežemo z izmenjajočim se optimizmom in pesimizmom, ki sta prepletena skozi celotni album. Wright v svojih kompozicijah rad nenadoma preide iz dura na mol ali obratno, kar je pri skladbi Mediterrenean C še posebej izrazito, ko na začetku solističnega vložka saksofona nenadoma preide iz A-dura na paralelni a-mol. Druga instrumentalna skladba z vsaj naslovno povezavo z morjem predstavlja Waves, ki je v osnovi blues in, podobno kot skladba Cat Cruise, bazira na ostinatni, ponavljajoči se ritmični figuri. Skladba je dolg solo saksofona s kratkimi pasažami električne kitare, klavirja ter Oberheim sintetizatorja. Koda skladbe le še poudari melanholično atmosfero, saj se ritmična figura konča, Hammond orgle ter saksofon pa ostanejo sami, dokler ne zbledijo v nič. Prevladujoč ostinato ima tudi monotematska Mad Yannis Dance. Sredozemska povezava z morjem je poleg grškega moškega imena Yannis (Giannis) tudi punktiran ritem, ki morda spominja na grško ljudsko glasbo. Wright je v 70-ih letih prejšnjega stoletja kupil posestvo na Rodosu, tako da lahko pri skladbi zaznamo avtobiografsko povezavo.

Povezavo človeške odtujenosti z morjem lahko zasledimo tudi pri najdaljši in verjetno centralni skladbi albuma z naslovom Holiday; ta govori o paru, ki se nameni na dopust, da razmisli o stvareh in življenju, a kmalu se izkaže, da partnerica v subjektu vidi „moškega, ki ne razume, kdo je ali kje stoji“. Tako ji pripovedovalec predlaga, da odjadra naprej, saj ne bo dočakala njegove spremembe. Subjekt ima sicer določene pomisleke, ampak vztrajen občutek odtujenosti ostaja. Konstantno prisotno melanholijo komada poudari solo sintetizatorja na podlago akordne strukture verza, ki tukaj predstavlja vzrok, medtem ko refren govori o logični posledici ali rešitvi.

Richard Wright je z albumom Wet Dream tudi največjim skeptikom pokazal, kakšen smisel za glasbeno invencijo premore. Poleg tega je dokazal, kdo v mnogih primerih dejansko stoji za zvočno sliko in akordno zgradbo skladb skupine Pink Floyd. Glasbeni navdušenci so lahko veseli dejstva, da je ob osemdeseti obletnici Wrightovega rojstva Steven Wilson ta zapostavljeni dragulj ponovno izdal in zmiksal. Upamo lahko le, da bo ta plošča tudi svetu končno razkrila, da Pink Floyd v skladateljskem smislu nista samo David Gilmour in Roger Waters, ampak tudi Richard Wright.

Uredila: Eva Vene
Lektoriral: Grega Pignar