Kailchstein-Laredo-Robinson Trio: In Celebration – The Piano Trios of Stanley Silverman

Jurij
Mušič

Datum izida: 3. marec 2023
Založba: Signum Classics
Producent: Adam Abeshouse

In Celebration je najnovejši studijski izdelek mednarodno priznane zasedbe Kalichstein-Laredo-Robinson Trio, izdan v čast leta 2022 preminulemu pianistu in dolgoletnemu članu Josephu Kalichsteinu. Na albumu, posvečenemu komorni ustvarjalnosti skladatelja Stanleya Silvermana, se tako pojavita leta 1989 nastali Trio No. 1 ‘In Celebration’ in Trio No. 2 ‘Reveille’, ki je nastal po naročilu Kalichstein-Laredo-Robinson Tria kot odziv na teroristični napad 11. septembra. Silverman, ki je sicer našel uspeh predvsem na področju gledališča in muzikala, v sodelovanju s pianistom Josephom Kalichsteinom, violončelistko Sharon Robinson in violinistom Jamiejem Laredom poslušalcu ponudi še neviden vpogled v svoje umetniško vesolje.

Trio No. 2 ‘Reveille’ je šeststavčno motivično povezano glasbeno popotovanje skozi žanrske preplete in dinamične kontraste. Kratek uvodni stavek v obliki rapsodičnega preludija Meadow Lane poslušalcu ponudi vse od popolne atonalnosti in prostih disonanc do skoraj osladne hollywoodske melodike. Ta skoraj kaotična pestrost ima tudi svojo oblikovno funkcijo. Že na tej točki v triu se namreč pojavijo skoraj vsi motivi, ki jih skladatelj razvija v kasnejših stavkih.

Prelude to Guajira y Fuga je uvod v tretji stavek, kiza trenutek usmeri pozornost poslušalca na violončelistko Sharon Robinson, saj večino stavka odigra popolnoma brez spremljave. Glasbo, ki se ves čas giblje med pozno romantično melodiko, folkloristično modalnostjo ter četrttonskimi pizzicato vložki, Sharon Robinson izvede z izjemno občutljivostjo in lahkotnostjo ter s tem še dodatno izpostavi barvitost Silvermanovega ustvarjalnega jezika. V zadnjih dvajsetih sekundah se z vstopom violine prične prehod v osrednji stavek kompozicije.

Guajira y Fuga je najbolj tipičen primer Silvermanovega kompozicijskega pristopa v celotnem triu. Preplet ritmično kompleksnega latinoameriškega plesa z baročno kontrapunktično obliko se morda na prvi pogled zdi neizvedljiv, vendar se skladatelj s tem izzivom sooči na skoraj paradoksalen način. Da bi ohranil funkcionalnost oblike, ki si jo je zadal, postavi pravila obeh komponent v ozadje in se raje osredotoči na njuno spajanje. V sosledju se v skladu z naslovom namreč pojavita le ekspoziciji obeh oblik. Ob vsem tem Silverman z občasno uporabo harmonskih pasaž v renesančnem slogu poslušalca pripravi tudi na stilski preobrat v naslednjem stavku. Izvedba take kompozicije od izvajalcev zahteva poznavanje širokega nabora izvajalskih praks tako znotraj jazza in zabavne glasbe kot znotraj zahodne klasične tradicije ter kreativnost pri iskanju povezav med njimi. Člani Kalichstein-Laredo-Robinson Tria se pri tem odlično izkažejo in s svojim poglobljenim razumevanjem skladateljeve vizije ustvarijo popolnoma unikatno glasbeno izkušnjo.

Introduction & Lute Song, »fear No More the Heat oʼ the Sun« poleg slogovnega preobrata predstavlja tudi odraz Silvermanove eklektičnosti v širši zasnovi klavirskega tria. Sodelovanje Stinga, ki se na albumu pojavi kot gost, je še ena kombinacija, ki se na prvi pogled zdi nemogoča. Neorenesančni uglasbitvi Shakespearove pesmi legendarni pevec popularne glasbe s svojim unikatnim vokalnim slogom vdihne brezčasnost in s tem poglobi poslušalčevo vživetost v svet, ki ga je ustvaril ameriški skladatelj.

Vrnitev k bolj formalističnemu pristopu predstavlja Postlude to Guajira y Fuga, ki obravnava podobne elemente kor Prelude to Guajira y Fuga, le da je tokrat v ospredju violina in vrhunska interpretacija Jamieja Lareda. Prisotna je tudi dodatna grobost, h kateri pripomore spremljava violončela v višjem registru. Vstop klavirja v zadnjih dvajsetih sekundah pa skladbo pripelje v presenetljivo liričen zaključek, ki na subverziven način prekrši dotedanje implikacije v kompoziciji.

Les Folies dʼal kot zadnji stavek tria predstavlja zadnji košček sestavljanke Silvermanove vizije. Kljub tragičnim okoliščinam nastanka skladbe skladatelj vseeno zaključi v pozitivnem duhu. Stavek se prične s temo v plesnem karakterju brazilskega chora, ki se sčasoma preoblikuje v dolgo serijo virtuoznih izpovednih pasaž na vsakem izmed inštrumentov in dokončnim razvojem motivov, predstavljenih v stavku Prelude to Guajira y Fuga, ter se na koncu spet vrne v prvotno plesno obliko.

Glasbenemu srečnemu koncu Tria No. 2 ‘Reveille’ sledi živahnejši in mračno komičen Trio No. 1 ‘In Celebration’. Skladatelj tokrat poseže po bolj tradicionalni štiristavčni obliki ter vključi dva izrazito plesna stavka. Z izrazitim konceptualnim minimalizmom in neposrednostjo Stanley Silverman pritegne poslušalčevo pozornost ter jo spretno drži vse do konca kompozicije.

Iz kratkega intimnega uvoda skladatelj poslušalca z vstopom ritmične plesne figure z dvojemkami na violini skoraj izstreli v drugi stavek Kinematic, ki ga odlikujeta nenehno menjavanje taktovskih načinov in ostra disonančna harmonija v slogu Béle Bartóka. Silverman kljub temu pusti glasbi dihati z občasnimi zaustavitvami ritmičnega »momentuma« ali celo s popolno odsotnostjo posamičnih partov.

Tretji počasni stavek z naslovom Cantelina-chaconne, v katerem Silverman zopet izvede preplet latinoameriškega in baročnega, predstavlja prijeten kontrast. Skladatelj tokrat poseže po milejših jazzovskih harmonijah in s tem ustvari sprostitev akumulirane napetosti.

Trio No. 1 ‘In Celebration’ skladatelj zaključi z najčistejšim primerom plesnega stavka v kompoziciji. Montuno, ki je osnovan na kubanskem plesu v osemosminskem taktovskem načinu, poslušalcu poleg bogastva zvočnih barv ponudi ritmično igrivost, ki skoraj vzbuja željo po plesu.

Stanley Silverman je bog svojega umetniškega stvarstva in kot tak deluje na skrivnosten način. In Celebration je odraz njegove volje, ki se včasih zdi bizarna ali celo zastrašujoča, a hkrati čudovita, kakor je vsemu navideznemu kaosu navkljub čudovito tudi življenje.