18. 4. 2022 / Glasba / Reportaža

Laibach: Wir sind das Volk

Datum: 8. april 2022, 20.00 
Prizorišče: Gallusova dvorana, Cankarjev dom  
Sodelovali so: Mina Špiler, Katarina Stegnar, Cveto Kobal, Sašo Vollmaier, Vier Personen Quartet, The Stroj in njegova svetost Peter Mlakar

V petek, 8. aprila, je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma skupina Laibach predstavila svoj novi album Wir sind das Volk. Predstavitev albuma je bila izvedena v obliki muzikala po besedilih in motivih nemškega dramaturga Heinerja Müllerja. Simbioza glasbenih efektov in vojaških ritmov, obarvanih s prezenco in glasom Mine Špiler, močno besedno interpretacijo Katarine Stegnar, prodornim zvokom flavte in ostrim baritonskim vokalom Cveta Kobala, preciznimi rokami Saše Vollmaierja, strunami Vier Personen Quarteta, impozantnimi ritmičnimi udarci The Stroja in besednim zaključkom Petra Mlakarja. Z muzikalom so posodobili lik in delo Müllerja in njegovo idejo o nacionalni identiteti, ki pravi, da smo vsi eno in da smo vsi isto.

V ozadju so ponovno prevladovale močne in temne barve, kar ni preveč drugačno ali nenavadno v primerjavi z njihovimi prejšnjimi nastopi. Te barve stojijo kot odgovor na efektivne melodije, ki so bile podlaga za Müllerjeve besedne odlomke, v katerih se celica ljudstva išče v množici.

Koncert se je začel s komadom »Philoktet«, ki je kot dialog umirjenega in grozljivega dal občutek, da sirene v ozadju štejejo zadnje trenutke naše spokojnosti. Ko se je strah kar naenkrat končal, sta nastopila red in disciplina oz. – kot pravi Laibach – »Ordnung und Disziplin«. Sintetizirali so se efekti in vojaški ritem ter občutek, da si ob vsakem koraku nadzorovan. Laibach so nadaljevali s »Flieger, grüß mir die Sonne«, predelavo kultnega komada Hansa Albersa, dopolnjenega z adrenalinom in molsko variacijo. Na prosojnih platnih, visečih od stropa odra do tal, se je projiciral rdeči avion, ki je za seboj puščal sledi v obliki bodečih žic, ki so se kakor pajkova mreža prepletale nad pojavljajočimi se imeni nacističnih koncentracijskih taborišč ter s tem spominjale na »zlate čase« nacistične Nemčije. V nadaljevanju so izvedli mehak prehod v naslednjo skladbo »Im Herbst 197.. starb…«, ki je povzemala Müllerjevo zgodbo iz koncentracijskega taborišča Auschwitz. Katarina Stegnar je besedilo recitirala v slovenščini, v ozadju pa so jo spremljali tesnobni strunski efekti in nelagodni udarci tolkal. Nov navdih in prelom grozljivih zgodb je sprožila Mina Špiler, klavir in godala s skladbo »Medea Material«. Celotno dvorano je prvič od začetka koncerta obarvala z ugodjem, ki je napovedovalo naslednji komad »Ich bin der Engel der Verzweiflung«. Zvočniki, postavljeni po celotni dvorani, so dodali k zvočni homogenosti in efektivnosti trenutka. Godala so se oglasila še enkrat in mirno napovedala Mino in »Traumwald«. Blaženost in občutek svobode v vseh nas, da si ti še vedno tisti, ki razmišlja, »Sem tisti, ki bo«. Katarzo nacionalne identitete vzpostavi skladba »Ich will ein Deutscher sein«, kot nekakšna himna, ki gledalce dvigne s sedeža, da se skorajda ponosno poklonijo tej umetno vzpostavljeni državi, čeprav z njo nimajo nobenega resničnega stika. Muzikal se je končal z gromkim aplavzom, po katerem je na oder prišel Peter Mlakar z razlago o bistvu temelja družbe in miru.

Ključno simboliko so muzikalu dodale projekcije hiperrealističnih del Gottfrieda Helnweina – skrajno nenavadnih sintez nacistične in biblične ikonografije. Na projekcijah so za nekaj minut zablesteli kipi socrealistične umetnice Vere Mukhine, skandinavskega Gustava Vigelanda in za časa nacistične Nemčije najbolj opevanega kiparja Arna Brekerja – kot nekakšna ohranitev »nemške« identitete med drugo svetovno vojno in vse do padca Berlinskega zidu. Klasična laibachovska črna in rdeča sta na projekcijah prepleteni s kontroverznim govorom nacističnega vodje Adolfa Hitlerja, kot da bi pričevali o mračnemu obdobju za samo ljudstvo. V nabito polni dvorani smo poslušalci doživeli vse od glasbene do vizualne ekstaze.

»DAS ELEND MIT EUCH IST, IHR KÖNNT NICHT STERBEN. DARUM TÖTET IHR ALLES UM EUCH HERUM.« (Vaš problem je, da ne morete umreti. Zato pobijate vse okoli sebe).


Lektoriral: Grega Pignar