Koliko trzljajev na minuto potrebuje dobra glasba?
Dogodek: Al di Meola (zaključni koncert večtedenske evropske turneje)
Datum in kraj: 22. 11. 2025, Cankarjev dom v Ljubljani
V iskanju duše in strasti
Za uvod poskusite naj, naj, najhitreje možno prečrkovati naslednjo misel:
»t-T-t-.-.-_._-:dU-Ša-str-str-a-a…o_O_o…j..j.j-jjjjjj-eaio-aeio-ae–ae-_-ae-e-e-e-jjjjjjjjj-a-a-aa-a-LLLLLLLLlllllll-_–_-_-L-L-aL-aL-lkjjk-lkjk-hgfedčcbažtžtžt-š_-_š_žzvutš-_–_-srpo-o-_-o_prsprsprsprsprs-p-r-s-p_P_p_P_cčdefg…cčdefg-DIdiDIdiDidi.i.i.i-_-iIi_m_m_m_m_eo-o_oeo:oo!!-!!_L_L_eo-eo-laaaaa_a_a.a.a_la.a.a.la-.-.-.-.:;:;:;:trrrrr-ik-ik-trrrrrr-pakataka-paktaka.upa.apa-švrk-vrk-tktk.a.a.a.A.«
Če ste v zapleteni sinkopirani variaciji začutili stavek »To je Al di Meola«, potem ste gotovo uživali. Srž je potrebno variirati od osem do dvanajst minut, da iz vas vznikne pravi instrumentalist. Slednje nam v razgovoru z Rickom Beatom natančno razloži Al sam. Kljub temu, da je igral s Pacom de Lucío, posnel dva albuma priredb Beatlesov in ima v čislih Astorja Piazzollo, se pri nas doma njegovi CD-ji in skladbe na pretočnih platformah ne poslušajo, čeprav so omenjeni glasbeniki med mojimi najbolj priljubljenimi. Na koncert v Cankarjev dom sem se odpravil v želji, da ne zamudim nastopa (domnevno) vrhunskega glasbenika in da morda ob igranju v živo v njem odkrijem strast in dušo, ki je na posnetkih ne najdem. Tudi v živo me ni prepričal. Upam, da bom uspel pojasniti, zakaj.
Hitrost okrasja
Raziskovanje, zakaj ima toliko oboževalcev in se redno omenja kot izjemen kitarist, je na površje prineslo, da je razvil posebno tehniko igranja s trzalico, da igra tehnično popolno in predvsem izjemno hitro, pri čemer precej edinstveno obvlada preskakovanje strun. Ker včasih uporablja prilagojeno klasično (akustično) kitaro, na kateri je polovica strun iz najlona, se sem in tja pojavi beseda klasičen. Sam trdi, da je namenoma razvijal svojstven način igranja, da bi z njim izstopal. Izogibati se želi oznaki jazz, bližje so mu predalčki latino, klasika, fusion in »meola«. Navdušeni odzivi so tudi Gallusovo dvorano večinoma napolnili po vsakem virtuoznem sprehajanju preko množice okrasnih tonov. Tega nikoli nisem razumel. Ostanimo pri tehniki. Obvlada igranje s trzalico, sem in tja uporabi še kak prst (brez nohta). Pri počasnem igranju zadeva še nekako deluje, ko pa se požene v hitrostno drdranje, izgubi kontrolo nad pripovednim lokom, različnimi glasovi, barvo zvoka, poruši se vsa dinamika. Bistvo igranja na klasični kitari je kontrola jakosti in barve vsakega odigranega tona, hitrost prinese igranje s petimi prsti. Al v svojem bezljanju glasbo zreducira na ritem in množico slabo kontroliranih (večinoma sicer čisto odigranih) tonov. Kar deluje na električni kitari, kljub ozvočenju ne zadostuje na klasični. Kitaro dobesedno zreducira v plunko.
Je dolžina pomembna?
Ob odhodu iz dvorane sem na ušesa vlekel pogovore obiskovalcev. Na komentar, da so se ji skladbe včasih »vlekle« in če je bilo vedno tako, je spremljevalec odgovoril pritrdilno, a da je v mlajših letih pogosteje in hitreje streljal svoje rafale (tonov). To je nekaj, kar tudi mene morí pri Alu. Kot že povedano, je prepričan, da mora instrumentalist ob pomanjkanju glasu in besedila neko temo neskončnokrat obrniti. In to počne deset ali več minut. In ker se po lastnih besedah ob preprostih ritmih in melodijah dolgočasi, okrog njih naplete množico svojega materiala, skladbe razseka na drvenje, ritmične akrobacije, pavze, pa spet drvenje. Ampak Alu pri tem uide, da če isti vzorec ponavljaš na vseh albumih in na večini skladb, je to pravzaprav še bolj dolgočasno. Z Alom se absolutno strinjam, da je Piazzolla izjemen komponist, ki je v svoje skladbe vnesel zgodbo, dinamiko, dramaturški lok, še bolj pa se strinjam s tem, da ga Al ni (in da ga nikoli ne bo) dosegel. Pod črto ugotavljam, da je glavna težava v tem, da je slab ali vsaj izrazno izredno omejen komponist. Ker brzostrelno luknja lepoto in ker v skladbah namesto strasti prevladuje tehnika, se vse skupaj zreducira na ritem in hitrost, ki sta sama sebi namen in zato se njegove skladbe »vlečejo in vlečejo« in nikamor ne pridejo. Ne tehnika ne dolžina ne prineseta zadovoljitve.
(levo) Peo – Al – Sergio (desno)
Vrnimo se v Cankarjev dom, kjer je Al v družbi italijanskega kitarista Pea Alfonsija in španskega tolkalca (bobni, cajón) Sergia Martineza odigral skladbe z množice različnih albumov. Začeli so z The Infinite Desire, zadržano in nesproščeno, vrhunska tehnika se je pokazala šele kasneje. V prvih dveh skladbah je bilo kar nekaj netočnosti, brenčanja in škripanja, kar me je precej presenetilo. Podobno kot dejstvo, da je vztrajno strmel v notna črtovja pred sabo, kar menda v želji po brezhibnih izvedbah pogosto počne. Spremljevalca na odru papirjev nista potrebovala, vsak, ki je kdaj igral po notah, pa dobro ve, koliko energije ti to odvzame. Novinarsko mesto sem ponovno dobil visoko na prvem balkonu in malce umaknjeno pod drugi balkon, tako da moje ocene morda niso povsem korektne, saj zvok tam ni najboljši. Al kompleksnost igranja glasbenikov na odru rešuje s prostorom, »stereo« tehniko, ki jo je prevzel od Beatlesov, kar so lahko doživeli samo oboževalci sredi dvorane (morda, če je bilo ozvočenje ustrezno). S perspektive obiskovalca je igral Peo na levi in Segio na desni. Upam, da so ta element ujeli snemalci Prvega programa Radia Slovenija, ki so koncert posneli in ga bodo predvajali v enem od prihodnjih Sobotnih glasbenih večerov. Kolikokrat je Al (kljub papirjem pred sabo) zaprl oči in kitaro prepustil srcu, od tam zgoraj ni bilo možno videti.
Ko amaterski video preglasi preglasno ozvočeno akustiko
Ne vem, kdo si je zamislil, da se bodo na gromozanskem platnu za triom vrteli nesmiselni in amaterski video posnetki. Benetke so bile sicer kvalitetno predstavljene. Ogledali smo si tudi balone nad Kapadokijo. Pa Alovo hčer in nekaj baletnih korakov. Precej nenavaden je bil kolaž sebkov (selfijev), na katerih se Al objema z drugimi slavnimi glasbeniki, a k tej temi se še vrnem. Nesmiseln pa leti na množico različno svetlih rumenih točk, ki so migotale v odsotnosti drugega materiala, na dolgočasne posnetke morja in nerazumljivo kroženje okoli porušenega paviljona, obdanega s palmami sredi puščave, ki je spremljalo argentinsko milongo. Ker se tria in njihovih prstov izpod stropa dvorane ne vidi dobro, smo se včasih zataknili v video posnetke in kar malo pozabili na glasbeno podlago, kar je pravzaprav ironično, saj nisem bil edini, ki se mu je zdelo ozvočenje preglasno (zelo kmalu sem si v ušesa namestil posebne dušilne čepke, ki jih sicer uporabljajo glasbeniki na vajah). Vse skupaj me je spomnilo na pradavne črno-bele filmske projekcije, ki jih je v živo spremljal pianist. Glede na velikost dvorane, bi na platno lahko neposredno prenašali dogajanje na odru, kar je že dolgo standard pri dogodkih na večjih prizoriščih.
The Beatles, Astor Piazzolla in Goran Bojčevski
Al je bil med koncertom precej zgovoren. Samoumevno se mu je zdelo, da lahko govori v angleščini. Pesmi je včasih napovedal tudi skozi zgodbice. Z glasbo skupine The Beatles se je prek 7 let starejše sestre spoznal, ko je imel 9 let (1963) in tako je med odraščanjem doživljal njihov razvoj in napredek v smislu prehoda od preprostejše pop glasbe do zapletenejših harmonij in aranžmajev. Izvedeli smo nekaj o snemanju v Abbey Road Studios, kako je postal sosed Paula McCartneya, srečal Johna Lennona ipd. Slišali smo »In my life« in »Because« (Beatlesom je sicer posvetil 2 albuma priredb). Pri Piazzolli, Al je Astorja osebno spoznal v zgodnjih 80-tih, in nekaterih drugih skladbah, smo na odru pozdravili v Sloveniji živečega makedonskega klarinetista Gorana Bojčevskega. Glasbeniki so se spoznali šele na tonski vaji na dan koncerta, a se je Goran brez težav spuščal v virtuozna prigravanja z že uigranim triom, ki je imel za sabo večtedensko turnejo.
Sproščeno po oddihu
Tri ure trajajoči dogodek in dobri dve uri glasbe je prekinil 15-minutni odmor. Nenavadna ohladitev občinstva, ki se je ponovila pred zadnjo skladbo večera. A očitno je nastopajočim predah koristil, saj se je vsaj meni igranje v drugem delu zdelo bolj sproščeno in na višji ravni. Začeli so ga z »Immeasurable Part 3« z zadnjega albuma Twentyfour, s katerega smo slišali več pesmi. Izmed vseh odigranih skladb bi sicer izpostavil Avin ples v mesečini iz prvega dela, ki je v akustični verziji zvenel precej bolje kot na tem studijskem albumu.
Samozavest in negotovost, politika in komerciala
Pri Alu me je presenetilo, kako zelo tipično po ameriško se predstavlja, našteva dosežke, omenja znane osebnosti, ki jih je spoznal ali z njimi igral. Glede svojega dela in igranja je zelo samozavesten, prepričan v svoj prav, po drugi strani pa deluje negotov, kot da še vedno išče zunanje potrditve. Pred zaključkom koncerta se je spustil v dolg monolog, v katerem je večinoma s povsem istimi besedami povedal, kar lahko slišite tudi v že omenjenem pogovoru z Rickom iz februarja 2022. Pri tem mu zamerim, da javno omenja zlorabo drog in poživil, kot da bi z njimi lahko bolje igrali in ustvarjali. Po nepotrebnem si je privoščil politični komentar trenutne ameriške vlade. Poleg zgoščenk in vinilk iz preddverja dvorane nam je prodajal tudi trihodni meni italijanske kuhinje z zasebnim nastopom in pogovorom v njegovem domu v ZDA. Na njegovi spletni strani boste našli ceno diamantnih in platinastih paketov. Ker se nisem udeležil podpisovanja in fotografiranja pred Gallusovo dvorano, ne vem, ali je bilo sebkanje vključeno v nakup enega od izdelkov. Če ste glasbenik, boste tak spominek lahko vključili v svoj kolaž slavnih oseb, ki ste se jih uspeli dotakniti.
Jazz-flamenco fusion, Mediterranean Sundance in alternative
Skladbo oziroma živo izvedbo »Mediterranean Sundance« kritiki hvalijo kot prelomno delo, ki ga krasi tehnična briljantnost Ala Di Meole, Paca de Lucíe in Johna McLaughlina (Elegant Gypsy, 1977; Friday Night in San Francisco, 1981), pri kateri je združevanje vplivov flamenka in jazza prineslo osvežujočo novost v kitarsko glasbo. Posnetek je demonstracija napredne glasbene spretnosti in predstavlja pomemben prispevek k žanru jazz-flamenco fusion. Al je občinstvo pozval, da vstane in pride k njemu na oder, Goran je v roke vzel piščal in s poplesavanjem v objemu sredozemskega sonca je kvartet zaključil turnejo.
Kaj vam lahko priporočim namesto Ala? Koncerte mojstrov (duetov, triov, kvartetov …) klasične kitare, morda malo bolj poslušljiv fusion, originalne posnetke Beatlesov in Piazzolle, predvsem pa glasbenike in skladatelje, ki ne igrajo po notah, ne merijo dolžin, ne razmišljajo o tehnični zahtevnosti, ne prodajajo domače pašte, jim ni mar za politiko in ne potrebujejo drog, da bi se zlili s svojo glasbo.
Na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma so nastopili:
Al Di Meola (ZDA) – akustična kitara
Peo Alfonsi (Italija) – kitara
Sergio Martinez (Španija) – tolkala
Goran Bojčevski (Makedonija) – klarinet, piščal
Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Bernarda Brancelj
