Sestre

Režija: Katarina Rešek - Kukla (КУКЛА)
Igralska zasedba: Mia Skrbinac, Sarah Al Saleh, Mina Milovanović
Datum izida: 29. januar 2021 (Filmski festival Clermont-Ferrand)
Ocena: 9

Ne glede na to, kako močno zamahujemo z rokami, sčasoma ugotovimo, da nam ne bodo pomagale poleteti. Z nogami ostajamo prikovani na tla, ki so v lasti nekoga drugega. Na njih veljajo pravila, ki jih nismo določili sami in (žal) niso nikoli nevtralna ali nepristranska. A vendar lahko na njih ustvarimo svoje oaze svobode.

V Clermont-Ferrandu nagrajeni prvenec Katarine Rešek – Kukle Sestre je film o posameznicah, ki v družbi, v katero so bile rojene, zgradijo svoj svet. Obdajo ga z ograjo, onkraj katere spustijo samo tiste, ki se ne pokorijo. Kljub temu da so v očeh drugih zaznamovane na podlagi svojega izražanja in dejanj, se borijo za lastno resnico, za izraznost, ki se ne zmeni za nalepke in ukalupljanje.

Film se začne z mislijo, »da to, kar imaš v sebi, daš ven, udariš. Ne nujno drugega, samo tebe mora zaboleti. Da začutiš, da je zunaj.« Podobno kot v Klubu golih pesti (Fight Club, 1999), s prav tako jasno zastavljenimi pravili protagonistke izpostavijo telesnost, fizični obračun z “milijoni vprašanj, ki nastanejo v glavi”. Ampak kako delovati proti sistemu, ki deluje po svojih pravilih, ki zaupa tradiciji in v katerem je že samo biti enako političnemu opredeljevanju? Sina, Mihrije in Jasna odgovarjajo z vzpostavitvijo lastnih pravil, manifesta svojih vrednot in svobode, ki jim omogoča ohranjanje nekakšne sive cone, prehajanje med svetom jasnih (a pristranskih) pravil in osebno realnostjo. Čeprav jih to v odnosu z družbo na nek način osvobaja, pa hkrati vzpostavlja ponovno ujetost v okvire novih pravil, v boj “nas” proti “njim”.

Ne glede na to, kako svobodna je sodobna demokratična družba, vse prepogosto vidimo, da to svobodo posamezniku omogoča le, dokler ostaja znotraj že zastavljenih okvirov, resnična svoboda pa je v veliko primerih žrtvovana za ohranjanje idejne vrednote, ki naj bi jo predstavljala. Če je nekaj v skladu z javnim pričakovanjem, dobi štampiljko odobravanja, če pa je nekaj stvar iniciative posameznika, postane kaj hitro nesprejemljivo. Koncept virđin, ki je Kukli služil kot lokalna inspiracija, je odličen primer tovrstne hipokrizije. Za kulturni običaj, vezan na Kosovo, Albanijo in Črno goro, je značilno, da mora dekle, če v družini ni moškega naslednika, prevzeti njegovo mesto in s tem spremeniti tako svojo družbeno vlogo kot tudi svojo identiteto. Hkrati ista družba, ki ponosno obuja t. i. tradicijo, jasno izraža svoja homofobna in transfobna načela ter s ponosom ponavlja patriarhalne mantre.

Kljub temu da diskurz o prevpraševanju tovrstnih tradicionalnih in zastarelih načel v svetu poteka že precej časa, pa mnogim izmed nas, privilegiranih, pogosto predstavlja neoprijemljiv koncept, izgubljen nekje na poti med teorijo in prakso. Prav zato je režiserkina odločitev, da mnoge globalne teme umesti v lokalni kontekst, toliko močnejša – omogoča lažje prepoznavanje, razumevanje domačega okolja ter identifikacijo z njim. Vse preveč je zanikanja, da “tega pri nas ni”, in odvzemanja glasu tistim, ki trpijo posledice. Kuklin film je zelo pomembna gesta tistih, ki glas imajo, oziroma, kot je rekla tudi sama, morajo ti, ki so slišani, uporabiti svoj glas tudi v imenu tišjih in utišanih.

Tišina pa lahko predstavlja tudi sredstvo posameznikove moči, njegovo opolnomočenje. Z izklopom slušnega aparata, ki ga nosita dve izmed treh protagonistk, dekleti vzpostavita kontrolo. Sami odločata, kaj želita slišati in česa ne, odrežeta se od sveta (oziroma odrežeta svet), ki ju ne odobrava. Njuna invalidnost in s tem nekonformnost tako postaneta sredstvo nadzora in način osamosvojitve.

Hkrati pa samostojnost njihove skupine ni povsem enoznačna. Kljub odnosu do okolja se v filmu kaže njihova medsebojna odvisnost, z njo pa tudi ranljivost – scena, v kateri z mostu mahajo mimo vozečim avtomobilom, pokaže otroškost, ki jih ni nikdar zares zapustila. Tudi v telesnosti je videti nesprejemanje delov sebe, na primer prsi. Kukla je v intervjuju za MMC povedala, da je telo najiskrenejši del sebe – vendar je zaradi uporabe jezika in družbene podobe hkrati posredno tudi last drugih. Prsi predstavljajo nekaj, s čimer se mnogo žensk ne identificira. Zelo prodoren je prizor z dojenčkom, v katerem se ta del telesa, družbeno tako povezan z reprodukcijo, z odmaknjenimi pogledi deklet, ki svoje prsi skrivajo, na nek način nevtralizira. Prsi predstavljajo idejo družbe, ki se zelo dobro odraža v gibih posameznikov v sceni, posneti v klubu – na primer v zibanju oprsja dekleta v ritmu glasbe, prikazanem v velikem planu, brisanju kokaina z držala za toaletni papir in pa genialno odigranem, naravnost plenilskem pogledu tipa, ki išče naslednjo žrtev svojega podhranjenega ega.

Lik Fantasy pa pripelje koncept neodvisnosti še dlje: če je ženska, ki noče sprejeti svoje družbeno dodeljene vloge, kljub (pre)pogostemu neodobravanju le sprejeta kot del realnosti, je podoba ženske kot kogar koli, ki se s tem svobodno identificira, za mnoge popolnoma nerealna – je tako rekoč fantazija. Vendar to ni le spretna besedna igra scenaristke in režiserke – tudi kamera Fantasy prikaže kot skoraj angelsko podobo nekoga, ki se kot nenadni privid pojavi v ulični surovosti vsakdana.

Ko eno izmed deklet ob pogledu skozi okno z rahlim nelagodjem v glasu vpraša: “Pa kdo je to, kaj dela tuki?” ji drugo odgovori: “Kaj pa me delamo tuki?”

Moč tovrstnih dialogov, režiserkine prepoznavne estetike in glasbe, ki vsebino z izjemno premišljenostjo še dodatno izostri, čudovito odražajo družbo, ki je ujeta med preteklostjo in negotovostjo prihajajočih sprememb ter med potrebo po razumevanju in željo po svobodi identitete in po fluidnosti namesto rigidnosti. Družbo, ki se predstavlja kot postpatriarhalna, a se še zmeraj krepko opira na tradicijo t. i. zdrave pameti.

Močno prisotna tema je tudi ponos, ki je tako pomemben del identifikacije posameznikov. Globina bolečine kot posledice dvoma o njem je brutalno prikazana v prizoru igre košarke. Ko je fantova moškost ranjena, si skuša izgubljen ponos povrniti s prikazom lastne moči nad dekletovim telesom. Razčlovečenost, ki jo ona čuti ob tem, izguba kontrole ob navidezni reakciji telesa v nasprotju z njenimi občutki in načeli, je nepredstavljiva. Njeno telo naenkrat ni več njeno, saj kruto prikaže paraliziranost “šibkejšega” v sistemu, ki daje moč enim in jo jemlje drugim ter posledično dopušča njeno zlorabo.

Če je Miha Mazzini na začetku Kralja ropotajočih duhov s citatom Philipa Larkina “Zajebata te, mama in oče. / Napolnita te s svojimi napakami/in jih dodata nekaj za povrh, samo zate” namignil na vlogo družine pri oblikovanju posameznika, bi lahko Kukla slednjo preprosto nadomestila z besedo ‘družba’. S pravilom številka 10 vrže na mizo še zadnjega asa, prevpraševanje koncepta družine. Bolj kot kadarkoli prej prihaja v času korone na plano vprašanje vloge družine, ki ni zmeraj preslikava očka, mamice, otroka in smejočega se psa. Dejstvo, da ujetost v svetost družinskih vezi, ki niso stvar lastne izbire, mnogim povzroča neizmerno stisko, hkrati pa izbire lastne družine mnogi – vključno s pravosodnim sistemom – ne odobravajo, je ena izmed rdečih niti filma. Osrednja pripoved se kljub izpostavitvi mnogih izjemno aktualnih, vendar globoko tabuiziranih tem, problemov ne loteva z željo po izkoreninjenju, temveč predvsem po radikalnem preoblikovanju zastarelih vrednot. 

Politika zmeraj ustvarja pravila, ki so inherentno konservativna, saj potrjujejo strukturo ter družbeni red, ki ju želijo prenesti v prihodnost, ob čemer pa ni veliko prostora za spremembe, evolucijo idej in pogledov. Ne gledati drugih, ampak sebe, videti se opazovati in reagirati – samorefleksija, prevpraševanje in odgovornost so načela, ki bi jim morali skupaj z razvijanjem emocionalne inteligence kot družba namenjati veliko več pozornosti.

Za spremembe sta potrebna odprtost in predvsem dialog. In Sestre so pobuda zanje.