Roma (rež. Alfonso Cuarón)
Pisalo se je leto 1972, ko je nastal Fellinijev delno avtobiografski portret mesta, v katerem je odraščal. Skoraj pol stoletja kasneje je podoben podvig in s tem svoj do sedaj najbolj osebni film posnel Alfonso Cuarón. Oba cineasta sta svoji deli poimenovala Roma, a s tem mislila dvoje različnih geografskih lokacij: Fellini Rim, Cuarón pa specifičen predel mehiške prestolnice. A bolj kot geografija so pri Cuarónovem filmu pomembne neke druge pokrajine.
Všečnejša je namreč interpretacija naslova, po kateri ob obrnjenem branju slednjega dobite špansko besedo za ljubezen, amor. Kajti prav to čustvo je temeljno vodilo tega filma in se udejanji v različnih oblikah, kot zaljubljenost ali ljubezen oziroma brezbrižnost in prezir med partnerjema, kot ljubeča skrb najožje družine za otroke, solidarnost znotraj istega družbenega razreda, pa tudi kot naklonjenost v delovnem razmerju.
Zgodba se odvija v Mehiki v 70 letih prejšnjega stoletja. Skozi oči gospodinjske pomočnice Cleo (Yalitza Aparicio) spoznamo družino srednjega sloja, v kateri ob odsotnem očetu vajeti prevzamejo ženske na čelu z mamo Sofio (Marina de Tavira) in babico Tereso (Verónica García). Skupaj vodijo celotno razširjeno skupnost, tako skozi osebne krize kot skozi nemirno obdobje krvavo zatrtih študentskih protestov. Roma se v tem kontekstu lahko razume kot feminističen film, ker dokaže, da se je tako imenovani nežnejši spol zmožen zelo dobro spoprijeti z izzivi, ki jih prinaša življenje. Dejstvo, da so za večino teh negativnih izkušenj, tako v osebnem kot širšem družbenem kontekstu, odgovorni moški, najbrž ni potrebno posebej poudarjati.
Liki v filmu niso edini, ki ravnajo pod vplivom čustev. Ljubezen se zrcali tudi v režiserjevem odnosu do filmskega medija. Ne zgolj s sekvenco, ki ujame enega od parov med obiskom komedije z Louisom de Funèsom v čudoviti dvorani, kakršnih je žal vedno manj, temveč tudi in predvsem po odmevih neorealizma in drugih novovalovskih gibanj, ki se kažejo tako v obravnavanih tematikah in uporabi laične igralke za glavno vlogo kot v filmskem jeziku. Slednji predstavlja prelom v režiserjevi karieri, saj se je po rednem sodelovanju z zdaj že pravcato legendo med direktorji fotografije, Emmanuelom Lubezkim, Cuarón tokrat prvič po letu 1990 odločil sam spoprijeti s kamero. Tako osebnim projektom kaj drugega kot lastnoročni zapis v slehernem pomenu besede pravzaprav sploh ne pritiče. Čeprav najdemo v Romi tudi sekvence, ki izpadejo preveč klinične, neargumentirane ali pretirano kinetične, vizualnih vrhuncev ne manjka. Večinoma gre za odlično postavljene kader sekvence, kjer kamera z vožnjo ali gibanjem okoli lastne osi ob upoštevanju globine polja poda karseda obsežno količino informacij. Cuarónova črno-bela poezija je skratka najbolj izrazita, ko portretira večje število igralcev hkrati, kar je malce ironično za režiserja, ki je do sedaj največji uspeh dosegel s komornim filmom Gravitacija (Gravity, 2013). A očitno se je tega zavedal tudi sam, sicer v Romo najbrž ne bi vključil še ene kinopredstave, znanstvenofantastičnega filma s simpatičnim refleksivnim zasukom.
Cuarónov nov film je zaenkrat najboljši odgovor na debato o prihodnosti filma med klasičnimi distribucijskimi kanali in videom na zahtevo. Festival v Cannesu in njegova četa zvestih avtorjev so kot varuhi tradicionalizma to bitko izgubili. Drugi akterji so lažje našli skupen jezik z Netflixom in slednji je kmalu zatem doživel svojo apoteozo. Roma je na festivalu v Benetkah osvojila zlatega leva, štiri mesece kasneje prejela zlata globusa za režijo in tujejezični film in se s skupno 10 nominacijami podaja v boj za oskarje. Zelo verjetno bo torej še dodatno pozlatila pravcati val uspeha, ki ga trenutno žanjejo trije tesni prijatelji iz Mehike: Cuarón, Alejandro González Iñárritu in Guillermo del Toro. Glede na dejstvo, da so si od leta 2013 do danes razdelili štiri od petih oskarjev za najboljšo režijo in nagrade za kopico drugih kategorij, lahko mirno rečemo, da Mehičane Hollywood trenutno obožuje. Morda je zgolj malce ironično, da se to dogaja ravno v obdobju gonje politika Trumpa proti migrantom, predvsem tistim iz ameriške južne sosede.
Napovednik:
