Rogue One: Zgodba vojne zvezd (Rogue One: A Star Wars Story)
Zdi se, da dandanes večina filmskih franšiz podlega sodobni mentaliteti, ki ni zadovoljna z enim samim dobrim filmom, celo s peščico ne, temveč s pravim pravcatim vesoljem, ki ob eksponentnem širjenju doživlja vzpone in padce. Zares, med izidom prejšnje in tokratne Vojne zvezd je minilo zgolj leto dni in tako bo tudi z naslednjim delom (Star Wars: The Last Jedi, 15. december 2017).
Rogue One nikakor ne gre očitati prežvečenosti, ki je bila glavni razlog, zaradi katerega sedma epizoda nekaterih ni prepričala. Pogumno se poda v drugačne vode; čeprav morda ne dosega nostalgičnega lanskega filma, je pohvalen že zaradi nenadne spremembe v tonu: pravljica z jasno definiranimi liki, razdeljenimi na dobre in slabe, se je nenadoma spremenila v relativno prizemljen vojni film (vsaj v kolikor to dopušča starostna omejitev PG-13 v kombinaciji z omejitvami, ki pač pestijo komercialen film, pri katerem je toliko na kocki). Temelji na enem samem stavku z začetka epizode iz leta 1977: če je takrat zgodbo v tek pognalo dejstvo, da so uporniki ukradli načrte zloglasne Zvezde smrti, najmočnejšega orožja, s katerim je tedaj razpolagal Imperij, zdaj izvemo, kako je do tega pravzaprav prišlo.
Svojeglava Jyn Erso (Felicity Jones) je kot otrok priča nečemu, kar jo zaznamuje za vse življenje: pod vodstvom Imperija njeno mater ubijejo, očeta pa prisilijo v načrtovanje Zvezde smrti. Po pobegu Jyn naleti na Sawa Gerrero (Forest Whitaker), ekstremističnega pripadnika Upora, pod okriljem katerega odrašča. Kasneje se od njega loči in živi negotovo, razburkano življenje. Po spletu okoliščin se izkaže, da utegne prav ona odigrati ključno vlogo pri kraji načrtov Zvezde smrti. Z majhno skupino se poda na domala samomorilsko nalogo – bo njena srčnost zadostno nadomestilo za pomanjkanje izkušenj?
Rogue One morda ni odličen, toda tisto, kar nudi, je le redko podpovprečno, skoraj vedno zadovoljivo, včasih pa celo izjemno. Vizualni slog se pokloni izvirniku; letalska sekvenca že kar srhljivo spominja na tisto iz prve epizode, a nikdar na vsiljiv in prisiljen način. Dejstvo, da je film kronološko postavljen pred izvirnik, je s pridom izkoriščeno: na ta način je zakrpana razvpita logična luknja četrte epizode, ki je goreče privržence mučila dolgih 40 let. Odlična igra in tehnična brezhibnost sta pri tovrstnem izdelku tako rekoč samoumevni. Zgodba, čeprav je strukturirana na tradicionalen način, ubere zanimiv pristop; ob že omenjeni resnobnosti je presenetljiv poudarek na pripovedi in ne na akciji. Čeprav slednji ne gre ničesar očitati, so žarometi usmerjeni v presenetljivo človeške like. Nesoglasja med njimi morda niso razdelana podrobno, a nikakor niso površinska. Ker pa nekateri vzbudijo več zanimanja od drugih, neizogibno prihaja do nekoliko razvlečenih, mestoma celo dolgočasnih sekcij: relativno dolg film kakšnih petnajstih minut ne bi pogrešal.
Legendarni negativec Darth Vader (ponovno z glasom Jamesa Earla Jonesa), ki si ga je marsikdo predstavljal kot glavnega aduta filma, bo mnoge razočaral – ne zato, ker ne bi naredil vtisa, temveč zato, ker se v filmu komajda pojavi. Podoben prijem je režiser Gareth Edwards uporabil pri Godzili (2014), le da se je tam obnesel bolje.
Nova Vojna zvezd je občinstvo vsaj do neke mere poralizirala: nekateri so pozdravili novo smer, v katero se je podala franšiza, drugi pogrešajo številne elemente, tako značilne za pretekle filme. S kritiškega stališča je težko oporekati tako prvim kot drugim, v obeh skupinah pa se bodo bržda našli le redki, ki jih konec ne bo razvedril. Rogue One se konča natanko takrat, ko se začne Novo upanje. Zaključni prizor je nostalgičen in ganljiv, zlasti v luči nedavne smrti Carrie Fisher.
Napovednik za film:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=frdj1zb9sMY[/embedyt]
