Illyricvm
Režija: Simon Bogojević - Narath Scenarij: Simon Bogojević - Narath, Saša Podgorelec Fotografija: Aleksandar Kavic, Jasenko Rasol Igralska zasedba: Filip Križan, Ylber Bardhi, Robert Prebil Datum izida: 13. oktober 2022 (Hrvaška), 27. februar 2023 (Slovenija) Ocena: 7
Illyricvm je presenetljivo ambiciozen projekt za hrvaško-slovensko koprodukcijo. Zgodovinski filmi, še posebej tisti, ki se dogajajo v daljni preteklosti, zahtevajo veliko mero pozornosti pri kostumografiji in scenografiji, poleg tega pa v filmu o trenjih med rimsko vojsko in zavojevano ilirsko populacijo pričakujemo tudi akcijske prizore in dovoljšne število statistov. Illyricvm brez težav izpolni vse te zahteve in gledalca popelje v čas, v katerem se dogaja. Da se lahko še bolj potopimo v svet filma, pa je ta v celoti igran v latinščini in stari ilirščini. Za ta namen so za film s pomočjo jezikoslovca Ranka Matasovića rekonstruirali star ilirski jezik.
Grajenje staroveškega sveta je najboljša kvaliteta filma. Skozi kostume, jezik in podrobno izdelano scenografijo dobimo pogled v staro ilirsko deželo, vendar pa nas film pelje še korak dlje. Dialog je poln omemb bogov in rimske ter ilirske mitologije, liki so vraževerni in tako pogosto prakticirajo raznorazne kulturne navade, na primer to, da rimski vojaki v utrdbo vedno najprej stopijo z desno nogo. Priča smo tako pogrebnim ritualom kot igram z žogo, s čimer nam ustvarjalci učinkovito predstavijo svojo vizijo življenja pred dva tisoč leti. Tudi liki se z govorom in vedenjem zlijejo v svojo pogosto teatralno okolico. Celotna zasedba skoraj brezhibno uprizori svoje like, še posebej Filip Križan v glavni vlogi Volsusa in Ylber Bardhi v vlogi rimskega izvidnika Darmocusa. Lika si pogosto delita prostor pred kamero in njun odnos je eden izmed zanimivejših v filmu skoraj izključno zaradi kemije med igralcema. Edina težava, ki se pri igri pogosto pojavlja, so zaznavni slovenski in hrvaški naglasi igralcev pri latinski izgovorjavi, ki pa so po mojem mnenju precej nemoteči, saj večini gledalcev jezik ni tako blizu, poleg tega pa na svoj način dodajo k čaru filma.
Sama zgodba filma je sicer efektivno izpeljana, ampak precej preprosta. Potem ko bojevniki iz drugega plemena Volsusu umorijo ženo, se ta zapriseže k maščevanju, zaradi česar ga miroljuben starešina vrže iz plemena. Ko se bolj iz nuje kot želje pridruži rimski vojski, mu to pozneje ponudi možnost, da maščuje njeno smrt. Čeprav preprostost sama po sebi ni nič slabega, je zgodba v Illyricvmu morda vseeno preveč minimalna. Pogosti prizori hoje po osupljivih planotah in pogovori med rimskimi vojaki sicer pripomorejo k prikazu sveta in sami atmosferi, vendar pa gledalec do konca filma skoraj pozabi, zakaj je Volsus sploh pristal s svojimi tovariši. Še posebej je opazna odsotnost moškega, ki je ubil njegovo ženo, saj se v filmu pojavi samo dvakrat. Zaključek zgodbe je zato manj efektiven, kot bi lahko bil, če bi bilo več časa posvečenega Volsusovim motivacijam. Kljub temu so dialogi, estetska fotografija in sam čar sveta, po katerem rimska druščina potuje, več kot dovolj, da obdržijo gledalčevo zanimanje do konca.
Dialog v filmu je izvrsten. Šaljivi pogovori med rimskimi vojaki prikažejo njihove odnose in osebnosti, ki so tudi pri stranskih likih dobro razdelane. Posebej zanimiv je lik Marcusa Plautiusa (Adrian Pezdirc), civilista, ki ima visoko politično funkcijo in je zato v vlogi avtoritete. Vojaki ga prezirajo, vendar pa spoštujejo svojega Centuriona, Decimusa Fabiusa (Robert Prebil), ki jim prenese Marcusove ukaze. Film prikazuje klasičen prezir vojščaka do neizkušenega civilista, ki ga vzporeja s prezirom plebejskega sloja do patricijev. Medtem ko vojaki, vključno s svojim poveljnikom, jedo ogabno kašo, se Marcus masti z mesom in pije vino. Njegov lik je eden izmed najbolj zanimivih v filmu, vendar se pri njem pojavi rahla težava s prikazom homoseksualnosti. Marcus ima namreč služabnika (Edi Ćelić), s katerim sta zapletena v spolno razmerje. Njuno razmerje je sicer dobro prikazano, vendar pa sta lika prikazana kot izredno negativna. Marcus je splošno preziran in pogosto komično nesposoben, njegov služabnik pa se, pravzaprav brez razloga, spravlja na Volsusa, ki nato razvije sovraštvo do njega. Tako sta edina homoseksualna lika v filmu prikazana kot nesposobna ali aktivno škodoželjna. Reprezentacija sama po sebi je tako sicer dobra stvar, vendar pa ima filmska umetnost dolgo zgodovino motiva gejevskega negativca, ki je pogosto prikazoval homoseksualnost samo kot nekaj slabega.
Illyricvm ni brez napak, vseeno pa je eden izmed najbolj zanimivih filmov lanskega leta doma in po svetu. Gledalcu prikaže zgodovinsko obdobje, ki je filmski umetnosti že zelo znano, pa vendar ga razišče na svež in očarljiv način, poleg tega pa je še kako aktualen za svoje geografsko območje. Morda ni za vsakega, ampak ljubiteljem presunljive fotografije, nadobudnim jezikoslovcem in zgodovinskim navdušencem bo zagotovo ostal v spominu.
Uredila: Vanja Gajić
Lektorirala: Saška Maček
