Primerjalna recenzija: Bambi – knjiga vs. film

Knjiga: Bambi: Življenjska pot v gozdu
Leto izida: 2023 (izvirno 1923)
Založba: Mladinska knjiga
Ilustracije: Alenka Sottler

Film: Bambi
Leto izida: 1942
Režija: David Hand idr.
Scenarij: Larry Morey idr.

Bambi je danes vsem poznan simbol otroškosti in ljubkosti. Po zaslugi Disneyjeve animirane uspešnice iz leta 1942 in globalne komodifikacije podobe tega mladega srnjaka v zadnjih 80 letih bi težko našli koga, ki ni slišal zanj ali za njegovo zgodbo. Tudi tisti, ki filma nikoli niso gledali, vedo vsaj to, da gre za tragično zgodbo, v kateri naslovni junak kot mladiček izgubi mamo. A ne le to, junakovo ime je v več pomenih postala obča beseda: »bambi« je v pogovornem jeziku sopomenka za srne nasploh, z njim se prav tako lahko opiše ljubke otroke. Podobno izpeljana beseda bambifikacija pomeni nekoga očarati z videzom, a je v kritičnem diskurzu uporabljena tudi kot slabšalni izraz za sentimentalno antropomorfizacijo divjih živali. Film je namreč v letih po nastanku sprožil močan odpor proti lovu, a ga še danes mnogi obtožujejo, da brez občutka demonizira lovstvo in da je generacije otrok vzgajal z napačno podobo gozdnega življenja.

A za Bambijevo zgodbo se skriva vse prej kot ljubkost – vsaj če pogledamo izvirno povest, ki jo je leta 1923 napisal avstrijski publicist in pisatelj Felix Salten in je navdihnila animirano adaptacijo. »Navdihnila« je tukaj ključna beseda, kajti Walt Disney je iz literarne predloge ohranil zgolj okvirno zgodbo Bambijevega odraščanja v gozdu in protilovsko sporočilo. Čeprav je tudi Saltenova povest ob izidu in kasnejšem prevodu v angleščino požela uspeh, se ne more primerjati z eksplozivnostjo Disneyjeve klasike, ki je bila toliko bolj privlačna že zaradi svoje prelomnosti v mediju animacije. Tako elegantno gibanje risane srne je še desetletja pozneje veljalo za vizualni spektakel. Animirani Bambi je s tem zasenčil literarnega in za večino ljudi postal de facto edini Bambi.

Kako je Disney izvirno zgodbo ne le oklestil, temveč jo nezvesto preobrazil v neprepoznavno »adaptacijo«, je vidno že v tem, da je animirani film namenjen otrokom, medtem ko je Salten Bambija napisal za odrasle. To je jasno že na prvih straneh knjige, kjer se naša pričakovanja o gozdni idili in sožitju hitro razblinijo v neprijetnem vzdušju, ki ga ustvarjajo odnosi med živalmi. V nasprotju s filmom, kjer v uvodnem prizoru ves gozd prepeva ob Bambijevem »rojstvu«, ga v knjigi mati skoti na samem, nakar jo izmučeno od napora nemudoma začne nadlegovati neuvidevna sraka. Nedolgo zatem Bambija pretrese, ko vidi, kako dihur ubije miš, in si tega nasilja ne zna razložiti, neka šoja ga napade s »Kaj zijaš, smrkavec! Spokaj!«, kobilica in metulj pa sta preveč nestrpna, da bi ugodila njegovi otroški radovednosti. Saltenovi barviti opisi gozdnega življenja se tako nelagodno prepletajo s hladno držo in prestrašenostjo tamkajšnjih prebivalcev.

Toda to je zgolj začetek, kajti Saltenov Bambi je sicer res (enako kot filmska adaptacija) zgodba o odraščanju, a točka, ko Bambi doseže odraslost, je trenutek, ko pride do pretresljivega spoznanja, da mora biti v življenju povsem sam, če želi preživeti. To je skrajno pesimistično, a kompleksno sporočilo romana, ki ga je Disney spremenil v poenostavljeno in povsem antitetično slavljenje družine – film se namreč zaključi z rojstvom Bambijevih otrok in njegovim ponosnim pogledom nanje.

Človek v filmu nastopi kot antagonist zelo površinsko zarisane idile živalskega življenja in je predvsem ovira, ki jo mora Bambi premagati, da lahko dobimo pravljičen konec z nerazdelanim protilovskim sporočilom. Pri Saltenu pa je lovec grozeča pojava, živali o njem govorijo skorajda kot o mitološkem bitju, saj ne morejo razumeti njegovih namenov niti njegovih naprav, pasti in pušk, še njegove telesne poteze so zanje vir sublimnega čudenja: »Bambi je strmel v postavo. Čudno pokonci je stala, nenavadno vitka je bila, in imela je bled obraz, ki je bil okrog nosu in oči čisto gol. Srhljivo gol. Ta obraz je izžareval pošastno grozo. Hladno strahoto. Ta obraz je žarčil neznansko nasilje, ki te je ohromilo.«

Prav lovec je tudi razlog za to, da Bambi uvidi, da mora biti sam. Na to ga že od začetka opozarja Stari knez, Bambijev domnevni oče, ki je tako kot lovec obdan z mitološko avro in le redko viden. Stari knez je veličasten in star, pri vseh živalih vzbuja spoštovanje, vselej se pojavi iz nič in neopazno izgine – sposoben je preživeti, ker se izogiba drugih in ostaja sam. Bambi tako zares odraste šele, ko spozna, da lovci lahko oponašajo klic samice, zaradi česar več ne more zaupati glasu svoje drage Faline: »’Moram biti sam’ […] ‘Me še ljubiš?’ […] ‘Ne vem.’ Tiho je odšla od njega in ga pustila samega.«

V primerjavi s predlogo film ohrani zgolj določene elemente sporočila o nujnosti samote, ne da bi jim posvetil veliko pozornosti. Vrhunec zgodbe v adaptaciji predstavlja prav prizor smrti Bambijeve mame, ki naj bi sicer travmatiziral generacije otrok, vendar Bambi po tem ni dolgo sam, saj zanj poskrbi njegov oče. Že v naslednjem prizoru je Bambi ponovno srečen, mamina smrt pa ni več omenjena. Podobno na koncu filma Bambi s pečine v daljavi opazuje svoje mladiče, kar nakazuje njegovo osamitev, a ta trenutek ni tragičen, temveč je predstavljen kot trenutek očetovskega ponosa. Bambi zavzame mačo pozo, medtem pa nam sluh preplavi sentimentalna skladba, ki vzbuja občutek radosti in poveličuje ljubezen. Konec je torej izrazito optimističen, v popolnem nasprotju s Saltenovo pesimistično utesnjenostjo.

Avtorjeva obravnava osamljenosti je sicer izpeljana iz resničnega vedenja srn, kjer samci po parjenju zapustijo samice, vendar moramo pri tem upoštevati, da so živali antropomorfizirane in kot take predstavljajo analogijo človeškemu vedenju. Najpogosteje omenjana interpretacija Saltenovega Bambija se navezuje na avtorjevo judovsko poreklo, ki naj bi botrovalo njegovim občutkom osamljenosti in zatiranosti v takratni Avstriji. Kot v spremni besedi poudarja Jack Zipes: »V številnih pogledih je Salten živali razumel bolje kot veterinarji tistega časa. Kot Jud je tudi dobro vedel, kaj pomeni biti preganjan in ubit. Zavedal se je, kako težko se je asimilirati in igrati po pravilih družbe […]«. V tem kontekstu bi lahko lovec predstavljal naciste, živali pa preganjane Jude.

A kljub dejstvom Saltenovih življenjskih okoliščin je tako specifična interpretacija glede na samo besedilo nepotrebna, saj se zgodba odreže še bolje, če nanjo gledamo preprosto kot na eksistencialistično alegorijo življenja. Salten strahove, čustva in prepričanja gozdnih prebivalcev namreč naslika s tako prefinjenim občutkom, da celota deluje, kot bi brali zbirko vsakdanjih človeških pričevanj, položenih v usta živali. (In ne le živali – najbolj ganljivo poglavje knjige je posvečeno pogovoru dveh »umirajočih« listov, ki bosta vsak čas padla z drevesa.) Avtorju tako edinstveno preplete globoko poetičnost in metaforiko s surovo eksistencialno tesnobo, zarisano v njeni najbolj primarni, živalskonagonski obliki. Odveč je poudarjati, da s tem sega daleč onkraj parade srčkanosti, ki nam jo je pričaral Disney. Saltenov Bambi je klasika, ki si vsekakor ne zasluži živeti v senci svoje nezveste adaptacije.

Uredili: Tinkara Uršič Fratina in Eva Ule
Lektorirala: Saška Maček

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.