Priklicano zlo: Kriv je Satan (The Conjuring: The Devil Made Me Do It)

Režija: Michael Chaves
Igralska zasedba: Patrick Wilson, Vera Farmiga, John Noble, Julian Hilliard
Datum izida: 4. junij 2021 (ZDA)

Razdejana hiša. Prevrnjeno pohištvo, razbiti lestenci, vsepovsod koščki lesa. Dolge zareze v tapetah. Šepetajoča molitev. V dnevni sobi sedi ob svetlobi sveč skupina odraslih, ob eno od žensk se stiska očitno prestrašen in izmučen otrok. Tekst pove, da spremljamo eksorcizem osemletnega Davida Glatzla. Za trenutek se zdi vse mirno. Davida odnesejo v posteljo. Pride celo duhovnik. Nato pa spet: butanje po vratih, prsti, ki se vijejo izza vogala, cvileče violine, kri, groza!

Priklicano zlo: Kriv je Satan – tretji film v seriji, ki prikazuje boj zakoncev Warren proti demoničnim silam zla, in deveti film v franšizi, ki poleg treh delov Priklicanega zla vključuje tudi naslove, kot sta Annabelle (2014) in Nuna (The Nun, 2018) – gledalcem_kam ne prizanaša. Že v prvih nekaj minutah pokaže, v čem je najboljši: natančno oblikovani prizori v škripajočih starih hišah, v katere so se poleg plesni in miši sčasoma zaredili tudi najrazličnejši zlobni duhovi, kljub svojemu predvidljivemu ritmu (izmenjevanje tišine in statičnih splošnih ali srednjih planov s hitrimi bližnjimi plani in eratičnimi zvočnimi efekti) ohranjajo svojo strašljivo vrednost.

Po tem burnem začetku se film malo umiri. Demon, ki je obsedel Davida, je domnevno premagan, Ed Warren, ki je med spopadom doživel srčni infarkt, pa uspešno okreva v bolnišnici. A gledalci vemo, da nekaj ni v redu: zlobni duh ni zares izginili, ampak je zgolj prešel na Arneja, fanta Davidove sestre Deborah, ki je bil priča eksorcizmu. Ta je tako zdaj nekakšna tiktakajoča demonična bomba – sicer nemoteno nadaljuje svoje življenje, a demon seveda kmalu prevzame nadzor nad njegovim telesom in povzroči, da Arne ubije svojega najemodajalca Alana Bona. Umor seveda konča na sodišču, kjer Arneju ne kaže ravno najbolje, a kljub temu ostane kanček upanja. Warrenova predlagata, naj se Arne brani z argumentom, da je bil med umorom obseden – da je torej kriv Satan in ne on sam.

V nadaljevanju tako sledimo Warrenovima, ki zbirata dokaze, da je na delu res Satan. Nadaljevanja ne bom izdal, a verjetno ne bo nikogar presenetilo, da vmes pristaneta v podzemnih rovih, v katerih se izvajajo satanistični rituali, in da na koncu zmaga ljubezen (razen lezbična – par mladih »prijateljic«, ki ga srečamo med raziskavo, kljub vsej implicirani homoerotiki podleže demonskim silam). Tretji del serije Priklicano zlo je tako – podobno kot prejšnja dva dela – precej predvidljiva in na trenutne preprosto dolgočasna grozljivka, ki sicer dovolj dobro zagotavlja določen tip zabave – sproščanje velikih odmerkov adrenalina v kratkih intervalih – a ne doseže veliko drugega. Poleg tega ima izrazito konservativen ideološki pridih: gledalce_ke na vsakem koraku prepričuje, da ni z uveljavljenim redom nič narobe, saj so za vse slabo (umore, trpljenje otrok, družinsko nasilje …) krive zunanje sile teme, ki se jih moramo na vsak način obvarovati.

A je v nekem aspektu film vseeno zanimivejši od tega – zato sem se sploh odločil napisati to recenzijo. Tako kot vsi prejšnji filmi v seriji tudi ta trdi, da je osnovan na resničnih dogodkih. In ja, Ed in Lorraine Warren sta resnična človeka, ki sta zaslužila milijone s svojim delom na področju »demonologije« (čeprav v resničnem življenju nista bila tako simpatičen par, kot sta v filmu – z njima naj bi 40 let živela tudi neka Judith Penney, s katero je Ed začel seksualno razmerje, ko je imela 15 let). Tudi umor Alana Bona se je res zgodil, in sicer 16. februarja leta 1981, prav tako je resnična Arnejeva obramba, da je v resnici »kriv Satan«. Tu pa se podobnost med filmom in zgodovino bolj ali manj konča. Zdi se namreč, da film poskuša kot resničen prikazati satanističen ritual, ki naj bi bil kriv za Arnejevo obsedenost, pri tem pa popolnoma ignorira dejstvo, da se je vse to zgodilo v času, ko je (krščansko) Ameriko začela obsedati moralna panika pred satanizmom.

Izjemno povedna je na primer ugotovitev članka iz New York Timesa, ki je v tistem času poročal o umoru in nenavadni sodni bitki. Članek pravi, da je se »primer zgodil v času, ko se je po vsej Ameriki širilo prepričanje o obstoju različnih oblik okultnega«, založniška in filmska industrija pa sta »v zadnjih letih postali tovarni knjig in filmov o nadnaravnem«. Kasneje v odstavku navede anketo, izvedeno leta 1980, ki je ugotovila, da 34 % odraslih verjame trditvi »Satan je oseba, ki usmerja sile zla in povzroča, da ljudje delajo slabo«. Med naslovi, ki so imeli največjo vlogo pri prepričevanju Američanov o obstoju rdečega moža z rožički, najdemo memoare The Satan Seller (1972) krščanskega komedijanta in javnega govorca Mika Warnkeja, ki je trdil, da je bil, preden je postal kristjan, visoki satanistični duhovnik in tako sodeloval pri najrazličnejših ritualih, seveda tudi pri satanističnih orgijah. Še večji vpliv pa je verjetno imela knjiga Michelle Remembers (1980), ki naj bi jo skupaj napisala Michelle Smith in njen terapevt, kasneje pa tudi mož Lawrence Pazder. V njej sta opisala, kako je Michelle s pomočjo tehnik obujanja izgubljenih spominov »ugotovila«, da je bila kot otrok žrtev pripadnikov satanističnega kulta, ki naj bi jo spolno zlorabljali. Kljub temu da tehnike, ki jih je uporabljal Pazder, nikoli niso bile znanstveno utemeljene ali dokazano učinkovite kot terapevtsko orodje in je večina podrobnosti v obeh knjigah popolnoma absurdnih in dokazano neresničnih, so »satanistične ritualne zlorabe« otrok postale ena od osrednjih fiksacij moralne panike in sprožile več velikih tožb proti delavcem v organiziranem varstvu otrok.

Dogodki, ki jih predstavlja film, so tako nastali v zelo specifičnem in napetem družbenem vzdušju. Osemdeseta so bila v Ameriki obdobje konservativne restavracije po času, ko so osrednje mesto v nacionalni javni debati dobila najrazličnejša gibanja za socialno pravičnost. Poleg tega se je, kot ugotavljajo v Voxovem članku, vedno bolj uveljavljal model družine, v kateri sta bila zaposlena oba starša, s tem pa so se korenito spremenila družinska razmerja, povečala pa se je tudi potreba po organiziranem varstvu otrok. Hkrati pa je z izvolitvijo Ronalda Reagana leta 1981 politično in družbeno moč pridobilo evangeličansko gibanje, ki si je prizadevalo za vrnitev »k tradicionalnim vrednotam«, med drugim seveda k nuklearni družini z očetom, ki dela, in materjo gospodinjo, ki skrbi za otroke. Kot medijsko-kulturni izraz teh gibanj lahko razumemo vrsto moralnih panik, ki jim je skupen predvsem strah pred tujci (»stranger danger«). V tem kontekstu lahko razumemo tudi strah pred satanisti in ideološki motiv v njegovem ozadju, ki ga je Sarah Marshall, sogostiteljica podcasta »You are wrong about« (ki ga iskreno priporočam), dobro opisala kot prepričanje, da ni treba »gledati v ogledalo, da klic ne prihaja od znotraj – krivi so satanisti«.

»Resnični dogodki«, ki jih prikazuje film – od tega, da ob nenavadnem obnašanju svojega osemletnega sina pomisliš na satansko intervencijo (članek v NYT iz leta 1981 ugotavlja tudi, da je Davidova mama brala kultno knjigo Izganjalec hudiča in poslušala eno od predavanj Warrenovih), do absurdne ideje, da bi se na sodišču branili z argumentom »kriv je Satan« – so tako produkt ideološko in politično motivirane reakcije na družbene spremembe. Ta kontekst pa film seveda popolnoma ignorira. Zato se mi zdi zanimivo vprašati, kaj ta izpust pomeni. Kaj pomeni, da je moralna panika 80-ih postala popkulturni fenomeni sodobnosti? Seveda je možna nekakšna postideološka interpretacija, ki tega dejstva ne problematizira preveč: v 21. stoletju smo se pač naučili zmote in strahove svojih staršev spremeniti v neobremenjeno zabavo. Film sicer vztraja pri »resničnih dogodkih«, ampak saj vsi vemo, da je to trik, ki pri naivnih gledalcih_kah – kar smo v nekem aspektu vsi, sploh ko trepetamo v pričakovanju naslednjega jump scara – omogoča večjo identifikacijo in s tem povečuje njegove strašljive učinke. Hkrati pa dovolj jasno pokaže, da se tudi sam ne jemlje preveč resno – zakaj sicer v njem lomastijo trupla potopljencev, kaj je potem z vsemi citati filmskih klasik, kot je Izganjalec hudiča?

Ampak koga je že kdaj prepričala postideološka razlaga česarkoli? Sploh če smo že na začetku videli, da ima sam film Priklicano zlo ideološko vsebino. Alternativna interpretacija bi torej lahko bila, da je serija filmov še vedno motivirana z občutki, ki so poganjali moralno paniko 80-ih. Razumemo jo lahko kot sodobni izraz istega ideološkega prepričanja, da nevarnost za družbo vedno prihaja od zunaj (ali pa od tistih drugačnih znotraj); prepričanja, da družbeni problemi ne morejo biti produkt delovanja te družbe same, rezultat njenih inherentnih protislovij in napetosti. Priklicano zlo je morda zabavnejše od memoarov iz zgodnjih 80-ih in nastopov krščanskih komikov, si pa s temi popkulturnimi pojavi izvorne satanistične moralne panike vseeno deli osnovno ideološko strukturo: doma je vse v redu, vzroke za težave moramo iskati nekje drugje, rešitev pa se vedno skriva v izločanju škodljivih elementov – v eksorcizmu torej. Četudi damo vse te težave z ideologijo na stran, je film precej toksičen še iz nekega drugega razloga. V filmu ima David samo sestro Deborah, ki je tako kot njuna mama brez zadržka pripravljena verjeti zgodbi o satanistični obsedenosti. V resnici pa je imela družina še enega otroka, Carla, ki je leta 2006 ob ponatisu knjige The Devil in Connecticut (1983), v kateri je opisano dogajanje okoli umora Alana Bona, tožil njenega avtorja Geralda Brittla in zakonca Warren. Za Associated Press je povedal, da je imel njegov brat David v tistem času težave z duševnim zdravjem, Warrenova pa sta to situacijo izkoristila za lastno finančno korist. Tožba sicer ni uspela, so pa po njej s tržišča umaknili novo izdajo omenjene knjige. Serija filmov Priklicano zlo ima tako tudi izrazito revizionistični pridih, in če nič drugega, nisem prepričan, da potrebujemo še več filmov, ki v izrazito pozitivni, celo junaški luči prikazujejo verne bele Američane, katerih dejanja je določala predvsem njihova želja po zaslužku in slavi.