Poslednji dvoboj (The Last Duel)

Režija: Ridley Scott
Igralska zasedba: Jodie Comer, Matt Damon, Adam Driver, Ben Affleck
Datum izida: 15. 10. 2021 (ZDA in VB)
Ocena: 8/10

Režiserski veteran Ridley Scott nas tokrat sooči s filmsko predelavo romana pisatelja Erica Jagerja, ki je prelil v fikcijo zadnji (uradno zabeležen in zakonit) viteški dvoboj srednjeveške Francije. Kot pričajo že ohranjene kronike iz 14. stoletja, je normandijski plemič Jean de Carrouges obtožil viteza Jacquesa le Grisa posilstva svoje žene Marguerite, kar pa je ta odločno zanikal. O časti in resničnosti trditev lahko odloči le spopad, v katerem bo (po tedanjih teoloških prepričanjih) neizogibno zmagal vitez, ki govori resnico.

Zgodovinska drama nam pri razreševanju zločina torej v slogu Rašomona (1950) ponudi tri različne perspektive dogodkov. Na začetku tako spoznamo potek dogajanja, kot ga vidi Carrouges (Matt Damon), ki je prikazan v luči krepostnega vojščaka, ki se kljub svoji občasni robatosti vseeno predstavi kot dostojen mož svoji mladi nevesti Marguerite (Jodie Comer). Zaradi njene dote se tudi začnejo prvi spori Carrougesa z grofom Pierrom (Ben Affleck), ki svojega zvestega vazala spregleda in s fevdi ter privilegiji raje obdaruje svojega plemiškega oprodo Le Grisa (Adam Driver), ki mu je Carrouges v bojih z Angleži menda celo rešil življenje. Fevdalni spori pa se prevesijo v zločin, ko Marguerite možu razkrije, da je nekdanji bojni tovariš v njegovi odsotnosti vdrl na njun dvor in jo posilil. Ko se nato Carrouges neuspešno pritoži grofu Pierru nad Le Grisom, mu ostane le to, da pred obtoženca odvrže rokavico.

Ko se film v naslednji tretjini prelije v »Resnico po Le Grisu« pa nas že v drugi sceni preplavijo precej bolj tarantinovski prizori. Gledalce namreč animira peroksidni in preklinjajoči Ben Affleck, ki v vlogi grofa Pierra dobi skoraj komične razsežnosti. Ko se pritožuje prijateljskemu oprodi nad svojeglavim Carrougesom, med drugim tudi precej neviteško zavzdihne: »He’s no fucking fun«. Za razliko od prvega dela, ki v vseobsegajočem duhu zategnjenega Carrougesa res ni najbolj zabaven, nam lahkotnejši toni v začetku drugega dela pričarajo šarmantnega in izobraženega Le Grisa, ki si čas krajša z zapeljevanjem dvorjank in orgijami s Pierrom. Ko se na slavnostni pojedini seznani z Marguerite, spoznamo, da imata poleg medsebojne privlačnosti (ki pa je v veliki meri zgolj njegova domišljava utvara) skupno tudi zanimanje za literaturo, s čimer se njen nepismeni mož ne more ravno pohvaliti. A s slo obsedeni Le Gris dogajanje prevesi v resnejše tone, ko pod pretvezo vdre k Marguerite in jo kljub njenemu upiranju posili. Vendar po razkritju zločina Le Gris tega očitno niti sam sebi noče priznati; tako prijatelju Pierru na primer celo navrže, da se je Marguerite »seveda iz spodobnosti nekoliko upirala, saj je pač dama, toda ni bilo proti njeni volji«. Da lažje premeljemo tovrstne oksimorone, nam je v pomoč morda predhodni prizor ene izmed že omenjenih orgij, v kateri je vključenega tudi nekaj »spodobnega upiranja«, ki Le Grisu očitno nekoliko zamegljuje razliko med DA in NE. Za viteza, ki se kiti z očarljivostjo, lepoto in plemiškim stanom, »NE« očitno sploh zares ne more obstajati, poleg tega pa je pripoved postavljena v čas, ki je bil prepreden z mizoginijo in spolnim nasiljem. Le Gris se pozneje zaradi svojega dejanja celo spove, vendar ne zaradi posilstva, temveč izdaje nekdanjega vojnega tovariša! »Posilstvo ni zločin proti ženski, ampak zločin proti lastnini njenega moškega skrbnika,« se glasijo besede pravnega svetovalca Le Grisu, ki s tem razkrijejo srčiko srednjeveške patriarhalne družbe.

Zgodba se zaokroži z zornim kotom Marguerite, ki predstavi zadnjo perspektivo, ki ji kot gledalci tudi najbolj zaupamo, kljub temu da je prava resnica odšla v grob skupaj z vsemi tremi osrednjimi liki. Plemkinja po dogovorjeni zaroki pristane v zakonu s častihlepnim in lakomnim možem, ki jo zapira na domače posestvo, do katerega mu je več kot do nje, saj se zaradi priženjenih poslopij s tastom prereka celo na poroki. Ko Marguerite možu izpove, da je bila posiljena, ta brez kakršnekoli empatije to jezno razume zgolj kot Le Grisov napad na svojo čast in osebno dostojanstvo. A več kot o njem nam njegova dejanja povedo o srednjeveški družbi, v kateri vladajo nenehni fevdalni spopadi (predvsem moških) za ozemlja, te neusmiljene boje pa legitimirajo patriarhalne vrednote časti, poguma in »možatosti«. Film si celo z moralno obsodbo samega posiljevalca ne da prevelikega opravka, kljub temu, da se v Margueritini zgodbi posilstvo izkaže še za bolj surovo in travmatično kot v Le Grisovi »ublaženi« različici. Poglavitna prvina filma je ravno to, da iste dogodke lahko vidimo večkrat, vendar vsakič v drugačnih niansah in ravno različna prizora posilstva nam lažje pomagata razumeti Le Grisovo izkrivljeno dojemanje svojega dejanja. Klub temu, da se celovečerec ne trudi pretirano obsojati, pa je Marguerite povsem jasno postavljena v vlogo absolutnega moralnega subjekta. Vprašamo se lahko, ali mora biti tovrstno svetniško upodabljanje lika zares potrebno, da se postavimo na njegovo stran? Posilstvo je namreč obsojanja vredno dejanje že samo po sebi, ne glede na to, kako moralno (ne)oporečna oseba je žrtev. Tako npr. lahko vidimo, da Marguerite s posestvom v moževi odsotnosti upravlja precej bolje kot on, prav tako pa svoje sluge in podanike obravnava nadvse spoštljivo in prijazno, čeprav ekonomska razmerja potrjujejo, da je bila neizbežno tudi ona pripadnica fevdalnega razreda, ki je v resnici zelo brutalno izkoriščal in zatiral tlačansko prebivalstvo. Tašča ji neobzirno celo navrže, da kot žrtev posilstva ni v resnici »nič drugačna kot tlačanke, ki jih posiljujejo naši vojaki v vojni. Pa se one pritožujejo?«

Po ogledu Poslednjega dvoboja bi se prav zlahka prepustili nepazljivim občutkom samozadovoljstva spričo (neizpodbitno velikega) koraka naprej, ki so ga ženske na Zahodu dosegle od časov »mračnjaškega« srednjega veka, a sporočilo antiviteške drame lahko ravno zato interpretiramo tudi kot opozorilo, da (trenutno) priborjeni dosežki nikakor niso zgodovinsko samoumevni, saj jih lahko že naslednji vek kaj hitro odnese.