Okusiti strast kulinarike
Naslov: Okus strasti (La Passion de Dodin Bouffant)
Režija in scenarij: Tran Anh Hung
Fotografija: Jonathan Ricquebourg
Igralska zasedba: Juliette Binoche, Benoit Magimel, Galatea Bellugi, Patrick D'Assumcao
Datum izida: 24. 5. 2023 (Cannes, Francija), 13. 12. 2023 (Slovenija)
Ocena: 4/5
Okus strasti se začne s skoraj štiridesetminutno uvodno sceno kuhanja sredi idiličnega dvorca nekje na francoskem podeželju v poznem 19. stoletju. Dodin Bouffant (Benoit Magimel), kuharski mojster in velecenjeni gurman, »Napoleon kulinarične umetnosti«, vodi in usmerja pripravo pethodnega gastronomskega spektakla, medtem ko Eugénie (Juliette Binoche), njegova dolgoletna kuharica in ljubimka, z asistenco mlajše gospodinjske pomočnice spretno krmari med bakrenimi lonci, ponvami in pečicami. Z Dodinom si ne deli zgolj dela in romantične naklonjenosti, temveč tudi intrinzično razumevanje njegovih kompleksnih receptov in pretanjeno intuicijo okusov – ni le kuharica, temveč tudi umetnica. Vietnamsko-francoski režiser Tran Anh Hung je scenarij povzel po romanu La vie et la passion de Dodin-Bouffant, gourmet, delu švicarskega gastronomskega pisatelja Marcela Rouffa, film pa je po premieri v Cannesu, kjer je prejel nagrado za najboljšo režijo, postal letošnji francoski kandidat za tujejezičnega oskarja.
Praženje, sekljanje, blanširanje in flambiranje predstavljajo dobršen del celotne drame. Maslo cvrči v bakreni posodi, nekdo urno seklja peteršilj z vrta, na pultu je kot tihožitje razgrnjena ravnokar nabrana sezonska zelenjava, celoten prizor pa je nežno zamegljen s paro, skozi katero proseva zlato popoldansko sonce. Fotografija Jonathana Ricquebourga je izredno čutna, kameri prek slastnih kadrov skorajda uspe podreti četrti zid ter vonjave ponesti do gledalca, prav tako pa je treba omeniti scenografijo Toma Baquenija, ki igra še toliko pomembnejšo vlogo v filmih z enotno lokacijo – tu se namreč večina drame odvije v kuhinji, le-ta pa je zasnovana zelo domačno in naravno, brez fetišizacije staromodne atmosfere.
Tekom vsega tega kuharskega ustvarjanja pobližje spoznamo like. Dodin je gastronomski bon vivant, ki odkritju novega recepta pripisuje večjo vrednost za človeštvo kot odkritju nove zvezde. Je dovolj premožen, da si lahko privošči krajšanje dni z uživanjem v vrhunski kulinariki in z razmišljanjem o njej, vir njegovega bogastva pa nikoli ni razkrit. Poleg njega se v kuhinji sučeta še Violette (Galatea Bellugi), mlada, a ne preveč nadarjena pomočnica, in že prej omenjena Eugénie, kuharska polboginja, ki mu ob boku stoji že več kot dvajset let. Sta sodelavca in ljubimca, kar se Dodin že leta trudi nadgraditi v zakon, a ga Eugénie vsakič znova koketno zavrne. Prekinitev idile prvič zaslutimo, ko Eugénie med pripravo obroka iznenada obide omedlevica. Slabost se v intervalih pojavi še nekajkrat, na kar sama zgolj zamahne z roko z nonšalantnim nasmehom, Dodina pa njena bolehnost porine v eksistencialno kontemplacijo življenja in vsega, kar mu je v njem najpomembnejše.
Vsa skrb in ljubezen, ki jo premore do Eugénie, se manifestira v večhodni gurmanski pojedini par excellence zgolj zanjo. Miza se šibi pod ostrigami, smetanovimi kupčki in opojnimi hruškami, ko pa je moč opaziti prstan, diskretno skrit v sladici, se tako gledalcu kot Eugénie orosi oko. Hrana v filmu ni le estetski dodatek, temveč osrednji jezik ljubezni, povezovalni element starega in mladega ter metafora in glavni lik v enem. Iz temačne, melanholično obarvane jedilnice slika preskoči v razžarjen poletni dan, pred gledalci se zvrstijo impresionistični kadri obedovanja v belo odete skupine francoskih sladokuscev; izkaže se, da slavijo zaroko kuharskega para. Drevesni listi se lesketajo v nežnih odtenkih zelene, sonce poplesuje nad brstečimi travnimi cvetlicami, čez poletno prostranstvo pa se razlegajo slavospevi odlični hrani, življenju in ljubezni. Ogled filma je več kot vreden že zgolj zaradi teh nepopisno lepih in poetičnih prizorov, ki so nekakšna fantazma obdobja Belle Époque.
Potek zgodbe ni kompleksen in presenetljiv, a to niti ni njen cilj. Namesto tega je osrednji poudarek na lepoti narave, darovih spreminjajočih se letnih časov, barvah in izkazovanju iskrene ljubezni – skratka, na umetnosti v vseh njenih razsežnostih. Nekateri mu sicer očitajo izogibanje komentarju socialnorazredne problematike (očiten je razkorak med Dodinom in njegovim gosposkim krogom prijateljev ter služinčadjo), vendar ali bi družbena kritika res morala biti obvezna sestavina vsakega filma?
Okus strasti je preprosto, a estetsko izjemno bogato praznovanje čutov, gledalce pa neprenehoma navdaja z občutkom hvaležnosti ob opominjanju na majhne radosti, ki osmišljajo življenje. Je osvežujoče neciničen film in se na odisejo odkrivanja in razkrivanja skrivnosti francoske kuhinje poda z očmi otroškega čudenja. Vprašanje, ali si zasluži naziv najboljšega francoskega filma leta, je stvar osebnega okusa, dejstvo pa je, da je to film, ki izvrstno proslavlja savour-vivrev vsej svoji francoskosti.
Uredila: Tinkara Uršič Fratina
Lektoriral: Grega Pignar
