Kratki animirani filmi na 15. Animateki
Kratek format tako pri posnetem kot animiranem filmu v skoraj vseh primerih omogoča, da ustvarjalci posvetijo več časa idejam, ki so pri daljših formah velikokrat izgubljene ali posvetijo pozornost podrobnostim, ki bi pri obsežnejših zgodbah ostale v ozadju. Kljub podobnostim pa je v animiranih filmih to morda še toliko bolj jasno, saj v slednjih pogosto zasledimo tako prikaz obskurnih zgodb in tem kot tudi raziskovanje novih tehnik in pristopov grajenja gibajočih likov in prostorov. Po tem se zdi nekoliko manj nenavadno, da večino vsakoletnega programa festivala Animateka sestavljajo kratki animirani filmi, saj še bolj kot v igranem filmu prinašajo svežino mnogo manj obremenjenega ustvarjanja. V njih si avtorji lahko dopustijo uporabiti predmete, gibe, barve, skratka najširši nabor orodij, da dosežejo želeni učinek gibanja. Spodnji članek bo na kratko preletel raznolik nabor gibajočih se slik na filmskem platnu, ki smo si jih lahko ogledali na letošnjem 15. Mednarodnem festivalu animiranega filma Animateka.
Ride (Paul Bush; Portugalska, Velika Britanija, 2018)
V tej očarljivi kratki stop animaciji avtor Paul Bush nameni posebno pozornost estetiki starih motorjev iz 50. in 60. let. Kar se tiče tehnike, se poslužuje enega bolj nenavadnih pristopov stop animacije, pri katerem gre pravzaprav za fotografije oseb, predmetov in prostorov iz resničnega življenja: na nek način torej za zelo grobo razsekane posnetke. Tako med menjavanjem različnih znamk motorjev ter nežnostjo in skrbnostjo, s katerima zanje skrbijo migetajoče roke njihovih lastnikov, uspe navdušiti tudi gledalca, prej povsem apatičnega za vsako vrsto motornega vozila.
Padec (La Chute; Boris Labbé; Francija, 2018)
Od prejšnje povsem drugačna zgodba je postavljena daleč od vsega, kar bi jo lahko povezovalo z resničnim svetom; njene temelje bi kvečjemu lahko iskali v umetninah Hieronymousa Boscha, ki je zelo znan po izjemno polnih, grotesknih upodobitvah pekla. V kratkem filmu nam avtor pokaže razvoj sveta, postavljenega v temo, iz katere lahko svetijo le redke kontrastne barve in belina, ki s pretakanjem prahu premika pokrajino. Iz slednje se sčasoma rodi množica živalskih in človeku podobnih bitij. Za posebno zanimivo se izkaže avtorjeva spretna igra z dvema v grobem najpomembnejšima konceptoma animiranega filma: ponavljanjem in variacijo. V kadrih namreč spremljamo skoraj ritualni ples stvarjenja, v katerem so bitja in pokrajina ujeti v ciklu večnega razvijanja. Vedno hitreje motive stvarjenja zamenjata nasilje ter dekadenca: tudi barve postanejo vedno bolj temačne v rdečkastih odtenkih, dokler celotnega sveta dobesedno ne potegne v žrelo črnine, ki ga je v začetku rodila, kar pa nam avtor zelo jasno namigne že v naslovu.
Fest (Nikita Diakur; Nemčija, 2018)
Eno redkih del na festivalu, narejenih s povsem računalniško animacijo, prikazuje »rave« zabavo v predmestju nekega blokovskega naselja s primerno glasbo, drogami in adrenalinom. Kljub preprostosti motiva pa se film po uporabi tehnike distancira od velike večine poznanih oblik računalniško generiranih animacij. V njej namreč ne skriva skoposti modelov ljudi, ki plešejo in se zabavajo na ulici, saj avtor več kot očitno ni stremel k realizmu, obenem pa se tudi ne želi stilistično približati tradicionalni 2D tehniki. Pa vendar se to v poskusu poustvarjanja energije »rave« zabav izkaže za boljšo odločitev, saj lahko modele oseb proti koncu v sprostitvi adrenalina odnese iz vseh proporcev naravnih zakonov, da se raztegnejo po prostoru, medtem ko ta skupaj z njimi izgublja vse značilnosti blokovskega naselja.
Sizif (Marcell Jankovics; Madžarska, 1974)
Za konec bi izpostavil še enega od mejnikov madžarske animacije iz leta 1974, saj je iznajdljivost njenega režiserja v rabi najbolj preproste tehnike, sestavljene zgolj iz belega papirja in črnih obrisov, polna vizualnih idej in znanja, ki je nedvomno vplival na kasnejše generacije vzhodnih animatorjev. Kratka dvominutna animacija prikazuje zdaj že dobro znanega Sizifa, kako po pobočju počasi vali veliko skalo. Iz slike v sliko postaja vzpon vedno bolj strm, skala vedno večja, Sizif pa z vsakim korakom vedno manjši, ko se na vse pretege bori s težo pred sabo. Pod vrhom tako povsem izgine v tanko črto, ki pa ji vseeno uspe prevaliti kamen do vrha samo, da se lahko potem zopet spusti navzdol po hribu, za katerega na koncu vidimo, da je zgrajen iz množice povsem identičnih okroglih skal. Kombinacija jasno izpeljane ideje in izjemne rabe najosnovnejših orodij nas tako pusti v premlevanju pomena ravno dovolj moderniziranega grškega mita.
Že iz zgornjih opisov je dokaj jasno razviden neverjeten nabor različnih idej in pristopov, ki se jih poslužujejo animatorji iz vsega sveta. Čeprav to občinstvo stežka zazna, se v svet animiranega filma prav s temi kratkimi formati včasih vnesejo večji premiki v mediju, kot v njihovih celovečernih ekvivalentih, ki pa lahko po drugi strani postrežejo z mnogo bolj dodelano zgodbo in liki. V vsakem primeru gre zgoraj zgolj za kratek vtis iz neverjetno obsežnega nabora filmov, ki ga je v letošnjem letu uspela zbrati ekipa na filmskem festivalu Animateka. Z vsakim letom jim uspe izbrati vedno več priznanih kratkih in celovečernih animacij iz znanih evropskih festivalov, v sodelovanju z ustvarjalci sosednjih držav pa tudi nameniti velik del programa pregledu animacije v državah, katerih dela se mnogokrat izkažejo za spregledane zaklade animiranega sveta.
Avtorici ilustracije in dizajna naslovne podobe sta Špela Čadež in Zarja Menart.
