Gospa Amerika (Mrs. America), miniserija

Ustvarjalec: Dahvi Waller
Igralska zasedba: Cate Blanchett, Rose Byrne, Uzo Aduba, Elizabeth Banks, Tracey Ullman, Margo Martindale 
Datum izida: 15. april 2020 (Hulu, HBO)
Ocena: 8

»Oh, ni nam treba skrbeti za stvari tako daleč na obrobju«. Kolikokrat je že kakšen, predvsem ameriški politik ali aktivist tako zamahnil z roko in se odločil ignorirati glasove s skrajnega konca političnega spektra, ki so v kakšnem predlaganem zakonu videli neposredni napad na njihov »način življenja«, »vrednote«, »narod« ali pa kar na vso »zahodno civilizacijo«? Kolikokrat se je potem ugriznil v jezik? Vsekakor lahko naštejemo oblico primerov iz bližnje preteklosti, če pa gre verjeti Mrs. Americi, FX-ovi mini-seriji, ki si jo je mogoče od aprila lani ogledati na HBO-jevih platformah, so podobno napako v začetku 70. naredile tudi podpornice Amandmaja za enake pravice (Equal Rights Amendment). Amandma, s katerim bi bila v ameriško ustavo vpisana prepoved diskriminacije na podlagi spola, sta skupaj s takratnim predsednikom Nixonom podpirali obe stranki, tako da so upravičeno pričakovale njegovo hitro potrditev v posameznih zveznih državah. A se je tam »daleč na obrobju« nepričakovano pojavila v kostime samoidentificiranih »gospodinj« zakrinkana politična sila, ki je te načrte nekoliko zapletla.

Večina od devetih epizod serije je poimenovana po glavnih akterkah v tej politični drami. Prva seveda po Phyllis Schlafly (Cate Blanchett), dvakratni republikanski kandidatki za predstavniški dom in glavni organizatorki kampanje proti potrditvi ERA-ja. Naslednje pa po bolj simpatičnih likih: idolu drugega vala ameriškega feminističnega gibanja Glorii Steinem (Rose Byrne); prvi temnopolti kandidatki za ameriško predsednico Shirley Chisholm (Uzo Aduba); avtorici revolucionarne, čeprav zdaj precej sporne knjige The Feminine Mystique, Betty Friedan (Tracey Ullman); republikanski političarki in feministični aktivistki Jill Ruckelshaus (Elizabeth Banks); ter demokratski političarki in eni od vodij feminističnega gibanja Belli Abzug (Margo Martindale). Poleg tega nabora močnih ženskih likov (in izjemnih igralk s Cate Blanchett na čelu) Mrs. Americo zaznamujta tudi dodelana produkcijski dizajn in fotografija. Skupaj ustvarita prepričljivo – čeprav verjetno pretirano stilizirano – podobo Amerike v 70. in njenih različnih prostorov: washingtonskih pisarn, domačih zborovanj aktivistov za socialno pravičnost, predmestnih domov bogatih belcev.

Zagotovo najpomembnejši del serije pa je scenarij. Ker gre za politično dramo, ki v ospredje postavlja delovanje posameznice – Phyllis Schlafly, »gospe Amerike« – bi bila lahko hitro kriva fetišiziranja osebnostni v politiki. Na to je lani v nekem pogovoru opozorila sama Gloria Steinem, ki je serijo označila za »ne preveč dobro«, saj naj bi ustvarjala občutek, da je bila za padec ERA-ja kriva Phyllis Schlafly osebno, medtem ko je veliko bolj verjetno, da je pri tem ključno vlogo igral zavarovalniški lobi. Ja, popularna kultura nas rada prepričuje o moči posameznika (zgodbe ljudi so namreč mnogo bolj zanimive), a politiko pogosto bistveno bolj zaznamujejo dolgočasne stvari: spremembe zavirata predvsem lobiranje in inertnost ustaljenih načinov delovanja; napredek je dosežen predvsem z vztrajnim organiziranjem večjega števila ljudi. Velja to tudi za Mrs. Americo? Čeprav se serija res ne ukvarja preveč z zavarovalniškim lobijem (tega v seriji omenijo samo dvakrat) in Phyllis predstavi kot arhitektko protifeminističnega gibanja, ki na koncu prepreči ratifikacijo ERA-ja v treh državah, mislim, da očitek o poenostavljanju ne drži povsem.

Predvsem se mi zdi, da so se ustvarjalci serije zelo potrudili, da pokažejo, kako vseeno je Phyllis za ERA. Na začetku serije jo spoznamo predvsem kot strokovnjakinjo za nacionalno varnost: boji se »komunistov«, misli, da Sovjetska zveza ne bo upoštevala dogovora o omejevanju oboroževanja, in hoče preprečiti, da bi Nixon dogovor podpisal. A hitro ugotovi, da preprosto nima glasu. Sicer jo po nastopu na neki pogovori oddaji povabijo na sestanek v Washingtonu, a jo tam hitro utišajo s »prošnjo«, naj piše zapisnik. Še hitreje pa ji postane jasno, v čem je problem: v washingtonskih pisarnah očitno ne marajo, da ženske razpravljajo o nacionalni varnosti. Lahko pa govorijo o problemih, »ki se jih tičejo«, na primer o ERA-ju; sploh, če bodo tako politično aktivirale kakšno gospodinjo. V prvih dvajsetih minutah prve epizode se Phyllis tako domisli načrta, ki bo vodil njeno delovanje vseh 9 epizod: s pisanjem o izmišljenih »grozljivih« posledicah ERA-ja bo prestrašila predmestne gospodinje, jih s tem mobilizirala, na koncu pa dolg seznam z njihovimi naslovi – torej naslovi potencialnih konservativnih volilk – predala najperspektivnejšemu republikanskemu kandidatu ter si tako zagotovila njegovo uho.

Z drugimi besedami, Phyllis iz resničnega problema diskriminacije žensk in manjšin ustvari moralno paniko, ki jo nato izkoristi za lastne politične cilje. Mrs. Americo lahko tako gledamo kot študijo nastanka kulturne vojne, taktike, s katero poskuša politična skupina konkretne probleme reinterpretirati kot vrednostne, s tem pa svoje nasprotovanje prikazati kot nedotakljivo in pravično borbo proti »ideološki hegemoniji« svojih nasprotnikov. ERA, ki bi končno omogočil izboljšanje pravnega položaja žensk na več področjih in tako naredil pomemben korak k enakopravnosti, v kulturni vojni postane zlobni načrt radikalnih feministk, da s pomočjo od boga pozabljenega Washingtona uničijo »ameriški način življenja«. V tem svetem boju ni prepovedano nobeno orožje, med najbolj priljubljenimi pa so seveda izkrivljanje dejstev, poudarjanje, da so »konservativni glasovi utišani«, ter fotografije fetusov. Ni važno, če ni vse res – ena največjih Phyllisinih laži je, da je »vzgojila šest otrok«, kar sama zelo rada poudari, hkrati pa kamera prevečkrat pokaže njeni dve temnopolti služkinji in teto, ki dejansko skrbijo za otroke – da bi temu zares verjeli. Važno je, da mobilizira bazo.

Taktika deluje izjemno dobro. V zadnji epizodi Phyllis naslove svojih »gospodinj« pošlje Ronaldu Reaganu, ki na volitvah leta 1980 zmaga. Prepričana je, da ji bo ponudil mesto v vladi, da bo končno dobila pomembno vlogo pri oblikovanju strategije nacionalne varnosti. A ko pride telefonski klic, namesto tega dobi zgolj Reaganovo zahvalo in pojasnilo, da bi izgledalo slabo, če bi v kabinet povabil žensko, ki nasprotuje ERA-ju. Izkoristil jo je torej; uporabil, potem pa preprosto zavrgel. Vsa njena moč se je tako izkazala za navidezno – bila je odvisna od potreb in dobre volje moškega. Poleg tega, da konec serije tako postavi na laž njeno mantro »nikoli nisem bila diskriminirana«, nam pove tudi nekaj bistvenega o boju za enakopravnost: ta nikoli ne bo šel dobro, če bo računal na dobro voljo tistih, ki moč že imajo. Poleg vzporednic s sodobnim političnim dogajanjem, ki so več kot očitne, prav ta poanta Mrs. Americo na koncu naredi vsebinsko zanimivo in s tem vredno ogleda.