Filmski večer DŠPK: Čisto nova zaveza @THL, 8. 11. 2016
Z belgijskim filmom Čisto nova zaveza (Le tout nouveau testament, 2015) je Društvo študentov primerjalne književnosti otvorilo novo, tretjo sezono filmskih večerov, ki jih vsak prvi torek v mesecu (tokrat je zaradi dneva spomina na mrtve, ki je dela prost dan, izjemoma potekal teden kasneje) pripravljajo v Trubarjevi hiši literature.
Zgodba se odvija v današnjem Bruslju, kjer na obrobjih mesta živi prav posebna družina. Glava družine je Bog, hudoben in ciničen mož, ki zatira svojo ženo in edino hčer Eo. Ko ta nekega dne izve za očetove podlosti – po svetu seje bedo in nesrečo zgolj zato, ker se med pitjem neskončnih zalog piva na smrt dolgočasi –, se odloči temu narediti konec. Z »božjega« računalnika ljudem pošlje datume njihovih smrti, s čimer sproži plaz nepredstavljivih posledic, sama pa se odpravi v svet, da bi poiskala svojih šest apostolov in napisala svojo, čisto novo (ter pravičnejšo) različico Biblije.
Po projekciji je sledil pogovor z izr. prof. dr. Vaneso Matajc. Letošnja rdeča nit cikla nosi naslov Beg, zato je beseda najprej nanesla na odločitev Ee, da načrtno zapusti družino (zbeži), saj ji dom ne predstavlja več varnega in toplega življenjskega okolja. Kakšen je torej lik očeta, Boga, kot ga prikaže film? Prof. Matajc meni, da lahko na to vprašanje odgovorimo le, če najprej pomislimo, za kakšno vrsto filma sploh gre. Dejala je, da gre za parodijo oz. satiro (ker film na koncu, kljub vsemu zbadljivemu humorju, podaja odgovor oz. prikaže, kako bi svet lahko bil lepši), zato ga moramo kot takega tudi interpretirati. Izhaja namreč iz resnih referenc, vendar se prek komike zabriše resnost nekaterih vprašanj, ki jih naslavlja. Bog v filmu je po njenem mnenju sadist, Eino prevpraševanje njegovih ravnanj pa je primerjala z Ivanom iz romana Bratje Karamazovi, Fjodora Mihajloviča Dostojevskega.
Matajčeva je poudarila, da film odpira malo morje umetniških referenc in medbesedilnosti; poleg jasne, na Sveto pismo, je omenila Monty Pythone, Douglasa Adamsa in njegov Štoparski vodnik po galaksiji, navezala se je na Sartrovo tezno dramo Muhe, gost iz občinstva pa je v filmu opazil motive, ki se pojavljajo tudi v romanu Mihaila Bulgakova, Mojster in Margareta. Debata je nato zavila na polje eksistencializma, vprašanja smrti in smrtnosti. Režiser Jaco Van Dormael in scenarist Thomas Gunzig sta iz filma naredila odlično travestijo, pri čemer sta se posluževala tudi strategije, ki jo je moč zaslediti v delih magičnega realizma – uporabila sta subverzijo, da sta z metaforičnim prikazom situacije, kjer se ljudem odšteva čas življenja, to pravzaprav storila tako dobesedno, da je poudarjena vsa bizarnost in grotesknost Zahodnega sveta, v katerem nihče nikoli nima časa in se vsem vselej mudi. A film, ki se do te ugotovitve prebije skozi parodijo, se na tej točki ne ustavi, temveč ponudi prostor za globljo presojo, pri tem pa se znova upre na subverzijo. S slednjo resnim vprašanjem o minljivosti in času odvzame nekaj resnosti, nato pa jih v novi luči zopet predstavi kot razmisleka vredne.
Na film je moč gledati še iz ene perspektive, in sicer s stališča feminizma. Takšna interpretacija se ponuja kar sama od sebe, saj so vsi liki z izjemo mladih prikazani (pretirano) enoplastno s tipičnimi karakternimi potezami glede na njihov spol. Bog je predstavljen kot pater familias, njegovo ravnanje in vedenje v družini je oblastniško, samovoljno, mestoma grobo, medtem ko je žena tiha, plašna, podrejena. Družinska dinamika se po pobegu Ee obrne na glavo. Bogu se zamajejo tla pod nogami, saj izgubi svojo kredibilnost in legitimnost, s tem pa pokaže svojo ranljivo plat. Razkrije se kot čustveno negotov, nezmožen empatije, zaradi česar je (dokler je to še lahko počel) bežal v vlogo stvarnika. Ko njegovo vlogo bdenja nad človeštvom prevzame žena, so spremembe nemudoma očitne – režiser s takim razpletom zgodbe namigne na počasno, a vendarle odvijajočo se modernizacijo Katoliške cerkve, v kateri večjo vlogo dobivajo ženske.
Prof. Matajc je pogovor sklenila z mislijo iz Visoke pesmi, namreč da je smrt močna kot ljubezen. Medčloveška bližina je tista, na kateri gradimo odnose, zato je čas, ki ga posvetimo drug drugemu bistvenega pomena, saj – film že prej odločno ovrže tezo o onostranstvu – na njej temelji smisel naših življenj.
Naslovna fotografija je avtorsko delo Metke Kladnik.
Napovednik za film:
