16. Festival migrantskega filma: Matere in migracije v filmih Tiha drevesa, Ljubezen ni pomaranča in Neskončne počitnice
Konec septembra se je odvijal 16. Festival migrantskega filma. Širok nabor brezplačnih projekcij po Sloveniji je predstavljal zgodbe, povezane z azilom, migracijami in begunstvom. Pogosto v migrantskih filmih spremljamo družine; lahko so to zgodbe, kjer migrira celotna družina, lahko pa zgodbe, kjer ima migracija enega člana močne posledice za ostale. Z družinskimi zgodbami se lažje poistovetimo, saj smo vsi del njih v lastnem življenju, ne glede na naše razlike v poreklu, veroizpovedi ali ekonomskem statusu. To pomaga pri doseganju željenega učinka tovrstnih filmov – spodbujajo empatijo do sočloveka, kar pa je tudi glavni cilj festivala migrantskega filma.
Trije dokumentarni filmi na festivalu so pod drobnogled vzeli vlogo matere in njeno mesto v življenjih migrantov ter v širšem družbenem kontekstu migracij. Tiha drevesa (Drzewa milczą, 2024) Agnieszke Zwiefke prikazuje zgodbo kurdske družine, ki se skuša prilagoditi življenju v tuji državi po izgubi matere v Beloveški pušči – mračnem pragozdu na meji med Poljsko in Belorusijo. Ljubezen ni pomaranča (Love Is Not an Orange, 2022) Otilie Babare je sestavljen iz zrnatih VHS-posnetkov moldavskih družin, ki so jih v 90. letih zaznamovale odsotnosti mater, izseljenih v tujino v iskanju zaposlitve. V Neskončnih počitnicah (La lunga vacanza, 2024) Davorja Marinkovića spremljamo Almino, ki je v 90. letih kot otrok pobegnila iz obleganega Sarajeva v Italijo in si tam ustvarila novo življenje.
Čeprav se filmi med seboj močno razlikujejo v vsebini in stilu, lahko primerjamo, kako na drugačne načine umeščajo mesto matere in materinstva v enačbo migracij. V Tihih drevesih njeno mesto prihaja do izraza posredno, saj se mati (razen na družinskih fotografijah in posnetku s pametnega telefona) nikoli ne pojavi na zaslonu. Kurdsko družino iz Iraka, ki jo sestavljajo starša, hči in štirje sinovi, spoznamo ravno po tem, ko prejmejo dovoljenje za vstop na Poljsko. Njihov prihod takoj zaznamuje tragedija, saj noseča mati spontano splavi in umre zaradi posledic hipotermije, kar je pogost vzrok smrti med migranti, ujetimi v zimskih razmerah Beloveške pušče. Tam so bili žrtve geopolitične igre beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka. Ta je leta 2021 kot odgovor na kritike in sankcije Zahoda po svoji sporni ponovni izvolitvi številnim migrantom z Bližnjega vzhoda obljubil prost vstop v Evropsko unijo preko meja s Poljsko in Litvo. Toda na drugi strani jih je čakalo povsem drugačno sporočilo pristojnih oblasti, ki so se na krizo odzvale z zidovi in bodečo žico. Tako je na tisoče migrantov obtičalo na nikogaršnji zemlji med »tihimi drevesi«.
Film dobro prikazuje večslojni pritisk, ki preti migrantom. Povod za migracijo družine je bil pritisk islamskih fundamentalistov v Iraku. Nato sledi trenutek negotovosti, ki se pojavi, ko njihova usoda postane vezana na politične spletke državnih oblasti. Na nikogaršnji zemlji med mejami se spopadajo s hudimi vremenskimi razmerami, ki so za mater usodne. Preživeli člani družine se morajo nadaljnjo spopadati z materialnimi stiskami, ki so rezultat njihovega osiromašenega ekonomskega stanja. Vseprisoten je tudi legalni pritisk, saj kot migranti ostajajo pod drobnogledom avtoritet. V filmu spremljamo njihov odziv na vso to težo. Najbližje vlogi protagonistke je šestnajstletna Rana, ki je prisiljena prevzeti materinsko vlogo do svojih štirih bratov, medtem ko se sooča z izzivi adolescence. Rani gre kljub njeni situaciji dobro, zaradi odlične nadarjenosti za učenje jezika pa tudi zlahka sklepa prijateljstva in je v šoli uspešna. Vendar pa ji migrantski status in pritiski, ki pridejo z njim, v življenju povzročajo tudi stiske.
Te stiske so uprizorjene v animiranih sekvencah, ki prikazujejo njene sanje in notranje čustveno doživljanje. Ponavljajoča se nočna mora, v kateri se znajde v temnem gozdu, ji sporoča, da je še vedno ujeta v Beloveški pušči, saj ostaja migrantka v tuji družbi. Prizor, v katerem svobodno leti nad oblaki, dokler je ne potegne nazaj k tlom kot zmaja na vrvici, pa razkriva, da bo ne glede na njene uspehe v šoli in zmožnosti vključevanja v družbo nanjo še vedno padlo neizogibno breme skrbi za družino. Če ne bi bila migrantka, bi morda to breme prevzeli stari starši ali drugi sorodniki. Migrantske družine pa so prepuščene same sebi, ločene od povezav, ki bi jim doma nudile oporo. Pritisk izhaja tudi iz dominantnega patriarhalnega sistema, ki ženskam pripisuje čustveno in gospodinjsko delo v družini. Rana tako postane stičišče vseh teh pritiskov in njen primer nas opozarja na ranljiv obstoj migrantov. Film pa nam ponuja nastavke, kako to ranljivost olajšati. Frustracije znotraj družine, ki so razvidne v prizorih prepirov med posameznimi člani, so lahko dokončno odpravljene samo tako, da se spoprimemo s patriarhalnimi vzorci. Oče in sinovi bodo morali prevzeti del čustvenega in gospodinjskega dela, če želijo obstati kot družina. Birokratske zagate in težave pri iskanju dela, s katerimi se v različnih prizorih sooča oče, pa bi lahko rešila boljša državna politika. V tem smislu film izpolnjuje potencial migrantskega filma. V gledalcih vzbudi razumevanje za kompleksne situacije, v katerih se znajdejo migranti. Samo na podlagi tega lahko začnemo razmišljati o načinih, kako se soočiti z različnimi posledicami migracij. Film nam ponuja konstruktiven pogled, ki je v kontrastu z reakcionarnim odzivom, pogosto prisotnim v medijih, ki ga promovira politična desnica.
Spodbujanje razumevanja je tudi eden glavnih ciljev Ljubezen ni pomaranča. Medtem ko v Tihih drevesih spremljamo družino med prilagajanjem na življenje v tuji državi brez matere, v eksperimentalnem dokumentarcu Otilie Babare opazujemo družine, ki so ostale v svojih državah brez mater. Povod za njihov eksodus je bil padec Sovjetske zveze, ki je od nje gospodarsko odvisno Moldavijo potisnil v globoko krizo. Da bi zagotovile preživetje svojih družin, so ženske v tujini – večinoma v Italiji – več let opravljale feminizirane poklice in delale kot gospodinje, varuške in oskrbnice. Njihova nakazila domov so sčasoma postala eden glavnih virov dohodka za Moldavijo, ki je »pridobila samostojnost, a izgubila svoje matere«. Vez z družinami so matere ohranjale s pošiljanjem daril, iz druge strani pa so prihajali posnetki z ročnih kamer. Ta dragocena izmenjava je predstavljala edini stik med več let ločenimi družinami. Film je sestavljen iz teh kronološko razvrščeni posnetkov, v katerih spremljamo vsakdanje življenje družin, ki se (tako kot družina v Tihih drevesih) soočajo z odsotnostjo matere.
V pogovoru, ki je sledil projekciji, je režiserka pojasnila ozadje dokumentarca. Celoten proces sestavljanja filma je trajal sedem let, povod zanj pa so bili njeni pogovori s prijatelji, v katerih se je večkrat pojavil primer odraščanja brez matere. Na neki točki je začutila, da gre za del širše zgodbe, zato je začela zbirati stare posnetke družin, ki so šle skozi to preizkušnjo. Zbrala je 180 ur materiala, pri številnih domačih posnetkih, ki so jih ljudje donirali, pa je bila za nekatere vsebina pretežka, da bi jo sami pregledali. Za nekatere, s katerimi je režiserka sodelovala, je tako ostalo tudi po premieri filma. Med procesom raziskovanja so se nanjo začele obračati matere in hčere z željo po ponovni vzpostavitvi odnosov, ki so zaradi zamer izginili. To je režiserki pomagalo pri razumevanju obeh strani, hkrati pa ji je pojasnilo namen filma – popravljanje teh odnosov.
Da bi to dosegla, je morala v film vključiti tudi perspektivo mater. Njihovih posnetkov nimamo; to dejstvo režiserka pripisuje sramu, ki so ga te ženske čutile. Ta naj bi izviral tako iz narave njihovega dela kot iz občutkov krivde, ker so zapustile svoje družine. Tako se je odločila, da bo to vlogo prevzela sama, in sicer v obliki naracije, ki njihovo plat zgodbe združi v en sam glas. Ta glas kot duh spremlja kolaž zrnatih posnetkov. To prispeva k na trenutke srhljivemu vzdušju, ki vzbuja občutek, da gledamo nekaj, česar ne bi smeli videti – nekaj, kar bi moralo ostati pozabljeno. Na ta način film učinkovito ponazori dejanski odnos moldavske družbe do tega pojava, ki ga režiserka opisuje kot nekaj, kar se je zgodilo vsem, a se vsi delajo, kot da se ni.
Ko je končni izdelek pokazala materam in njihovim otrokom, je po navadi sledila tišina. Po določenem času pa je dobila pisma, v katerih so oboji pojasnili, da jim je koristilo videti drugo stran in ponovno vzpostaviti stik. Film tako deluje kot oblika terapije in ima dejansko uporabno vrednost za tiste, katerih zgodbe predstavlja. V tem smislu gre korak dlje od filma Tiha drevesa, saj ne služi le gledalcem, ampak tudi obravnavanim subjektom. Vrednost, ki jo ponuja nam, je razkrivanje ene od manj znanih posledic padca železne zavese. Ta je povzročil svojo migrantsko »krizo« že 20 let preden so politiki in mediji popularizirali ta termin v kontekstu povečanja migracij zaradi vojn na Bližnjem vzhodu. Domnevni napredek in razvoj, ki naj bi ju predstavljala širitev kapitalizma na vzhod, sta imela svojo temno stran. Države, ki naj bi profitirale od liberalizacije, so v številnih pogledih v resnici nazadovale, medtem ko je zahodni kapital iz tega ustvarjal dobiček. Poceni delovna sila, ki ni imela druge izbire, kot da se ponuja v premožnejših gospodarstvih, je bila eden od gonilnikov tega »napredka«.
Razkroj družbenih odnosov, ki je sledil v državah, kot je Moldavija, je v Ljubezen ni pomaranča jasno razviden. Poleg dolgoročnih travm, ki so prizadele otroke, so številni očetje posegli po alkoholu. V primerih, ko niso mogli več skrbeti za otroke, so to vlogo prevzeli stari starši. Ko teh ni bilo, so, podobno kot v Tihih drevesih, vlogo prevzele najstarejše hčere. Ponovno so tako razvidne posledice kriz, ki pogosto poglobijo že obstoječe nepoštene delitve vlog med spoli v patriarhalni kapitalistični družbi. V tem konkretnem primeru smo priča tudi načinom, kako kapitalizem lahko spreobrne tradicionalne spolne vloge. Matere nenadoma postanejo glavne preživljalke družin, kar prisili očete k izbiri: ali naj prevzamejo tradicionalne vloge mater (pospravljanje, kuhanje, čustveno delo) ali pa bodo postali odveč. Podobno kot v Tihih drevesih so izzivi, ki se pojavijo z izpolnjevanjem novih vlog, dokumentirani v pogovorih in prepirih med očeti in otroki.
Naslov filma namiguje na blagovni fetišizem, ki ga je Babara izpeljala iz anekdote ene od družin, v kateri je mati delala v Grčiji. Hčeri je pogosto pošiljala pomaranče, ki so zanjo ob odsotnosti posnetkov ali fotografij postale edina predstava o materinem življenju v tej državi. Pomaranče ali katerakoli druga dobrina ne morejo nadomestiti ljubezni, za katero so bili otroci prikrajšani. Ali kot režiserka poetično povzame v svoji naraciji: »Dale smo vam vse, nikoli pa nismo vprašale, kaj potrebujete.«
Tako Tiha drevesa kot Ljubezen ni pomaranča prikazujeta družine brez mater, medtem ko je v Neskončnih počitnicah mati postavljena v ospredje. Kratek dokumentarni film Davorja Marinkovića, ki se je rodil v Srbiji, šolal pa v Italiji, sledi Almini. Tako kot režiser je Almina v 90. letih migrirala z območja bivše Jugoslavije v Italijo, iz obleganega Sarajeva v idiličen Francavilla al Mare, kjer je začela svoje neskončne počitnice. V nasprotju s prvima dvema filmoma, kjer spremljamo družine v siromašnih ekonomskih razmerah, ima Alminina družina udobno življenje višjega srednjega razreda. Njene tegobe se izražajo v prizorih na razkošnih wine partijih in slikovitih sprehodih po plaži blizu njenega doma. Kljub blagostanju jo še vedno muči preteklost, zaradi katere ji v življenju manjka občutek doma. Ne more preseči svojega migrantskega statusa, film pa se vrti okoli njene dileme, ali naj se vrne v Sarajevo in kakšne posledice bi to imelo za njenega italijanskega moža in dva otroka. Na koncu se odloči za vrnitev v domovino in od Almine se poslovimo, ko sprejme izzive, ki jih bo prinesla negotova prihodnost.
Možnost izbire ji omogoča njen izboljšan ekonomski status. Protagonisti ostalih filmov, tako kot tudi denimo 12-letna Almina, tega privilegija niso imeli. Prav tako se odloči vrniti v matično državo, ki je v ekonomskem smislu manj razvita od države, v kateri živi, kar je obratno od večine primerov migracij. V Tihih drevesih člani družine vedno znova poudarjajo, da želijo pustiti staro življenje za sabo, medtem ko je v Ljubezen ni pomaranča gospodinjstvo še vedno ustaljeno v domači državi, migracija pa služi predvsem kot podpora družini, ki je ostala v Moldaviji. Davor Marinković tako razkriva še eno dimenzijo migrantskega obstoja in pokaže, da domotožje ostane kljub doseženemu materialnemu zadoščanju.
Obravnavani filmi nam dajo dober vpogled v širino in raznolikost migrantske izkušnje. Odločitve, ki ljudi privedejo do tega, da se izselijo iz svoje domovine, so izrazito kompleksne, zaradi česar jih je nemogoče posploševati in na podlagi tega obsojati. Vse tri zgodbe se do neke mere vrtijo okrog vloge matere in njenega razmerja do fenomena migracij. Migracija za tiste, ki se odločijo za ta korak, predstavlja prelom v normalnem poteku življenja. Zaradi tega preloma se različne družbene vloge znajdejo na preizkušnji. Tukaj je na preizkušnji predvsem vloga matere, hkrati pa se razkriva njena funkcija tako znotraj družin kot v širši družbi. Poleg tega nam filmi na kreativne načine omogočajo vpogled v občutke mater do te vloge: v Neskončnih počitnicah skozi njihove lastne misli in stališča, v Ljubezen ni pomaranča preko umetniške interpretacije in v Tihih drevesih skozi izkušnje tistih, ki vlogo matere prevzamejo.
Tako se razkrivajo različni elementi dominantnega patriarhalnega in kapitalističnega sistema, ki se v procesu migracij lahko krepijo ali pa se na perverzne načine spreobračajo. V zmedi in kompleksnosti, ki izhaja iz tega vedno bolj nestabilnega in kriznega sistema, nam takšni filmi lahko služijo kot orodje za razumevanje ter ohranjanje razuma in strpnosti. Festival migrantskega filma v tem procesu igra pomembno vlogo. V svetu, kjer je film biznis in so tudi umetniški filmski festivali vedno bolj skomercializirani, je nujno podpreti iniciative, ki še vedno priznavajo drugo moč tega medija – sprovesti pozitivne družbene spremembe. Brezplačne projekcije z resnično uporabno vrednostjo za gledalce, ki so prisiljeni biti več kot zgolj pasivni potrošniki, bi morale postati pogostejša praksa. To je eden od načinov, kako lahko preprečimo, da film postane zgolj še eno blago na trgu, filmski festivali pa le posredniki v toku mednarodnega kapitala.
Uredila: Iva Katušin
Lektorirala: Tinkara Jukič
