• Datum objave: nedelja, 17. marec 2019
  • Vuono – White Dots

    • Produkcija: Vuono, Petteri Rajanti
    • Založba: Svart Records
    • Datum izida: 27. februar 2019

    Finska kraut-pop skupina Vuono se na debitantski plošči White Dots zateka po navdih k pomladnemu prebujanju in gradi spevne, a obenem neulovljive, krautrockovske zvočne stvaritve.

    Znano je, da se v severnih deželah, kjer so zime načeloma dolge, temne in neizprosne, neizmerno ceni še tako bežen in šibek sončni žarek. Iz takšnih in drugačnih vremenskih ter posledično tudi razpoloženjskih nočnih mor, ki jih na humoren način dokumentirajo pri Very Finnish Problems, se severnjaki za dragocen trenutek prebudijo v prijetnejši letni čas. Tovrstna tiha ekvinokcijska evforija se razrašča v glasbi finske kraut-pop skupine Vuono, ki se na debitantski plošči White Dots zateka po navdih k pomladnemu prebujanju, da gradi spevne, a obenem neulovljive, krautrockovske zvočne stvaritve.

     

    Čeravno govorimo o debitantskem albumu, so Vuono vse prej kot začetniki, saj ima petčlanska zasedba iz Tampereja trdno in raznoliko glasbeno podstat; naj omenimo, da nekateri člani izhajajo iz psihedelične black metal skupine Oranssi Pazuzu in iz post-punk banda Motelli Skronkle. Kot pa pišejo na strani založbe Svart Records, si glasbeniki pri pričujočem projektu prizadevajo za drugo vrsto raziskovanja, ki z zgoraj omenjenima žanroma nima dosti skupnega, temveč se osredinja na ubiranje novih, nekonvencionalnih pristopov k popu. Band se odmika od predpisane oblike kratkih pop skladb, jo apropriira, razteguje, trga in z njo manipulira, kljub temu pa ostaja na nek način še vedno vezan na njo.

     

    Tako na nivoju posameznih komadov kot tudi albuma stopa v ospredje medigra tradicionalnega in eksperimentalnega oz. prizemljenega ter sanjavega. Slednje se konkretizira s pomočjo izvijajočih se zvokov kitare in piščalk, ki na uvodnem “Stripes” vzvalovijo v materijo, ki prav tako kakor narava sama s svojo neotipljivo močjo iz zaprašenih predelov možganov zbeza nepričakovane asociacije. Iz nje vzklije jasen, organski, prijetno žametast ženski vokal, ki med posameznimi zavijajočimi glasovi kitov, pobrenkavanji in šumi operira kot nekakšen prizemljevalni element. Ta skupaj z bobni drži melodijo na svojem mestu, da se v drugem delu skladbe ne porazgubi v vedno bolj bujnem in brstečem ozadju iz skovikanj, piskov in zabrisanega utripanja.

     

    Veliko poudarka na albumu je namenjenega tišini, saj se skladbe iz nje velikokrat postopoma razvijejo ter nato zameandrirajo v barvite improvizirane pasaže, shizofreno popiskavanje, trobljenje ali melanholično goslanje. Iz vsote vseh teh elementov žari tista večno bežeča, neulovljiva in čud vzbujajoča prezenca, ki pa jo npr. na komadu “Sunlight “na trdna tla vpne vokal, ki se preprosto razgleduje naokoli in niza impresije. Ob umiku tišine ali atmosferičnosti postanejo komadi bolj organski, mestoma rockovsko udarnejši kot na “Trees”, spevni ali celo navdahnjeni z americano (“Totem Pole”, “Love Life”). Tišina posega tudi v strukturo samega albuma, ko zaigra glavno vlogo na “Leimu” in “Aarnivuo”, ki predstavljata polminutne vložke s šumi, zvoki ptic in posameznih strun, ter tako spustita na album še nekaj atmosferičnosti narave. Osrednji del albuma predstavlja 11-minutni single “Skip Rope”, ki kalejdoskopsko ponazori neskončno ponavljajoči se cikel vzbrstevanja, razvijanja, ter ne nazadnje tudi zamiranja.

     

    Na Finskem je menda zgolj en fjord, pa vendar so se Vuono poimenovali prav – “fjord”. Se pa beseda bolj pogosto uporablja v krajevnih imenih za zaliv. Po poslušanem sodeč bi zlahka dejali, da v tem zalivu ne primanjkuje navdihujočega, prebujajočega se življenja, ki z bandom prerase v nove, inovativne oblike. Po drugi strani pa bi bilo zanimivo slišati, če bi se Vuono iz varnosti zaliva v prihodnosti podali še malce naprej od prebujajočega se obrežja ter stran od poznanih, na trenutke ponavljajočih se tokov.

     

    Skladba “Skip Rope”:

     

    Sorodni članki: