• Datum objave: sreda, 9. marec 2016
  • Vikend (The Weekend)

    • Režija: Andrew Haigh
    • Igralska zasedba: Tom Cullen, Chris New
    • Datum izida: 4. november 2011 (VB)
    • Ocena: 7/10

    Kljub počasnemu tempu in okornim posnetkom je Haighev minimalističen celovečerec emocionalen, iskren in poln življenja.

    V začetku letošnjega leta smo v Trubarjevi hiši literature v organizaciji Društva študentov za primerjalno književnost imeli priložnost videti projekcijo celovečerca Vikend britanskega režiserja Andrewa Haigha, bolj znanega po filmu 45 let, ki smo si ga v lanskem letu lahko ogledali tudi pri nas. Vikend je sicer izšel že pred petimi leti, leta 2011, vendar ga v naših kinematografih takrat žal ni bilo zaslediti.

     

    Film je romantična in iskrena pripoved o dveh moških, ki se spoznata v nočnem klubu na nek petkov večer, ter o odnosu, ki se začenja spletati med njima v naslednjih dveh dneh druženja. Posnet je bil v pičlih dveh tednih z dokaj nizkim proračunom v manjšem angleškem mestecu Nottingham. Ne gre za film, ki bi ga lahko hvalili, kako lepo in dobro je posnet, tudi montaža je okorna, pa vendar ima vseeno svoje odlike, ki se kažejo zlasti v njegovi prepričljivi življenjskosti in naravnosti.

     

    Russell (Tom Cullen) je nekoliko zadržan fant, za katerega lahko predpostavljamo, da si želi umirjenega življenja v dvoje, skritega pred očmi javnosti. Je sirota, ki nikoli ni imel prave priložnosti, da bi svojim bližnjim razodel resnico o svoji seksualni orientiranosti – nekaj, kar naj bi bilo precejšnjega pomena za vzpostavitev identitete –, in več kot očitno ga to teži.  Glen (Chris New) je njegovo popolno nasprotje; je odprt, zgovoren in se ni pripravljen skrivati. Sta kot dva kosa sestavljenke, ki se kljub razlikam preprosto ujameta – petkova nočna avantura se tako prelevi v nekaj veliko resnejšega, čeprav izredno kratkega, saj Glen odhaja na študij v obljubljeno Ameriko.

     

    Njuno prvo skupno jutro, ko po prekrokani petkovi noči v postelji srkata kavo, je odigrano tako zelo nerodno in neprijetno, da se vsakdo s podobnimi izkušnjami ob pogledu nanju lahko le nasmeji. Vse skupaj je še potencirano, ko Glen za svoj umetniški projekt na snemalnik posname Russellov komentar prejšnjega večera – govoriti o seksualnosti z nekom, ki si ga ravnokar spoznal, je veliko težje, kot to početi. A ta prvotna nerodnost se počasi razvije v vedno prijetnejšo bližino dveh oseb, ki kot nepopisana lista skupaj pišeta novo zgodbo. Ta ni ravno polna akcije, saj film gradi predvsem na dialogih, ki so izrazito sproščeni in naj bi bili v veliki meri tudi v resnici improvizirani. Kljub počasnemu tempu je Vikend emocionalno buren in napet; med likoma je polno nasprotij in nesoglasij, ki lahko vsak trenutek popolnoma zaobrnejo tok dogajanja.

     

    Lahko bi dejali, da film tematizira iskanje ljubezni v času, ko iščemo sami sebe, ko ugotavljamo, kaj sploh smo – v upanju, da nam bo popolna svoboda nočnih izhodov s pretirano količino drog in alkohola ter priložnostnim seksom pomagala najti odgovore. Neprijetna sproščenost, ko se potem ob nekom zbudiš in tisto otroško zanimanje za sočloveka, ki se v tebi prebudi vsakokrat, ko spoznaš nekoga novega. In seveda grenkoba, ko se vse skupaj (prehitro) konča.

     

    Tako Haighev film, čeprav je zgodba pretežno osredotočena na gejevsko ljubezen ter vprašanje iskanja identitete oziroma uveljavitve jaza v svetu podrejenemu heteronormativnosti, ni le eden izmed množice gejevskih filmov, ampak je veliko bolj univerzalen, in kljub svojemu minimalizmu ravno dovolj izpoveden.

     

     

    Na naslednji povezavi si lahko ogledate posnetek celotnega pogovora z Romanom Kuharjem, gostom filmskega večera: https://www.youtube.com/watch?v=FdqrmRDZld8&spfreload=10

     

    Sorodni članki: