• Datum objave: ponedeljek, 29. februar 2016
  • Tone Škrjanec: Sladke pogačice

    • Založba: LUD Literatura
    • Zbirka: Prišleki
    • Leto izdaje: 2015

    »I have nothing to say, and I am saying it,« se glasi verz Johna Cagea, in podobno ima tudi Tone Škrjanec poseben talent, da ustvarja poezijo iz nečesa na videz majhnega ter docela nepomembnega.

    Sploh ni nujno, da mora biti poezija nekaj nerazumljivega in dolgočasnega, ampak zna biti cel žur ali, kot Tone Škrjanec citira Dejana Kobana, rock’n’roll. Ob tem seveda moramo poudariti, da ob verzih Škrjančeve poezije ni mogoče ravno divje poskakovati naokoli (če smo seveda docela trezni), prej bi rekli, da k občutju ekstatičnosti pesnik bralca vabi predvsem z umirjenim, popreproščenim (a nikakor patetičnim) veseljem do sveta, ki ga obdaja.

     

    Že iz uvodnih citatov nekaterih Škrjancu najljubših poetov je razbrati, za kaj gre pravzaprav tudi v Sladkih pogačicah. »I have nothing to say, and I am saying it,« se glasi verz Johna Cagea, in podobno ima tudi Tone Škrjanec poseben talent, da ustvarja poezijo iz nečesa na videz majhnega ter docela nepomembnega. In čeprav bi dolgi izlivi vsakdanjih vtisov kje drugje delovali nabuhlo in odveč, se zdi, da celo Škrjančevi najdaljši pesniški traktati v sebi nosijo izčiščenost haikuja.

     

    Škrjanec kot pesnik trenutnega navdiha in inspiracije piše pretežno v krajših, odsekanih stavkih, ki pa so lahko poljubno razsekani, brez ločil ali, kot opazimo v zadnji pesmi, razdrobljeni na manjše dele s praznim prostorom vmes. Zbirka je strukturirana na dva dela, torej Kupi mehko majico in Čaj približno ob petih, ki še poudarita že v naslovu izkazano mehkobo celote. Prvi del se zdi bolj intimen, ljubezenski, medtem ko drugi razkriva tudi posamezne pesnikove notranje rane in občutja nelagodja.

     

    Zbirka se, gledano v celoti, zdi predvsem preplet nasprotij; poezija je tako denimo za pesnika resna zadeva in hkrati igra. V zaključku nonšalantno priznava: »Nekaj sem zapisal. / Potem sem zbrisal. / Zdaj ne najdem več.« Pesniški subjekt sicer daje vtis neprizadetega opazovalca, a videz lahko vara; pesniški glas tako večkrat kar zelo neposredno nagovori svojega bralca: »Zapustite moj krog. Ne mi / grenit življenja. Ne komplicirat.« Obenem pa je prav zaradi neprisiljene in intenzivne čutnosti v pesmih težko reči, da je subjekt osebno nevpleten: »Ženska se vedno smeji. / Enako kot jaz. Misli na / fuk in žepke s faširanim mesom / in rozinami. Tako kot jaz.«

     

    Tako se po eni strani pesnik intenzivno posveča predvsem samemu sebi in svojim lastnim občutkom: »Nikoli ne bom dovolj / resen, nikoli odrasel. / In to je dobro.« Po drugi strani pa se enako zavzeto vrača tudi nazaj k poslušanju zunanjega sveta. Tako v Vajah v plesu: »Narediti nekaj novega. / Nekaj drugače. /…/ Postaviti besede tja, / natančno tja, kamor sodijo. / Posvečati pozornost stvarem, / ki jih sicer ne bi bilo. / Posaditi mlado drevo / in ga pokriti z dekco. / … / Spregledati pajka v kotu sobe. / Odložiti metlo. Prisluhniti, / o čem nam govori / življenje. Cesta. Drevo.«

     

    Tudi, ko se vmes vrinejo posamezni temnejši toni: »Čisto zanič. / V telesu, v glavi, / v srcu. Ni videti kot pravi dan / za pisanje pesmi,« celota zbirke ostaja nevprašljivo svetla. »Vsaj enkrat v življenju / se moraš zaljubiti / v zeleno algo,« piše Škrjanec, ki tako kljub življenjskim preizkušnjam ostaja na čase neobičajen, sicer pa neomajen občudovalec narave, ki ga obdaja. In obenem pesnik, ki kar naprej in vedno znova v verze preliva vse tisto, kar ga v njej navdihuje. Zveni preprosto? Poskusite sami.

    Sorodni članki: