• Datum objave: ponedeljek, 22. oktober 2018
  • Thomas Bernhard: Pripovedi

    • Založba: Beletrina
    • Leto izida: 2017
    • Prevod: Sara Virk in Jani Virk

    Bernhard je znan po dolgih filozofskih monologih, v katerih se njegovi prvoosebni pripovedovalci sprašujejo o svojem propadu, zaradi katerega iščejo rešitve v pogovorih samih s sabo. Njegovi liki so odsev njega samega.

    Thomas Bernhard spada med najpomembnejše avstrijske pisce po drugi svetovni vojni. V njegovih delih so prisotni metafikcija, medbesedilnost in paranoiden odziv na zunanjo okolico, zato spadajo v tipično postmodernistično literaturo. Bernhard je znan po dolgih filozofskih monologih, v katerih se njegovi prvoosebni pripovedovalci sprašujejo o svojem propadu, zaradi katerega iščejo rešitve v pogovorih samih s sabo. Njegovi liki so odsev njega samega, ljudje, ki se počutijo potisnjene na rob apatične in hladne avstrijske družbe. Tudi v pričujoči zbirki Pripovedi, kjer gre za izbor besedil, ki so bila prvič objavljena v revijah konec šestdesetih let, so prisotni ti tipični bernhardovski liki.

     

    Knjigo, ki predstavlja prvi prevod Bernhardovih krajših proznih besedil v slovenščini, sestavlja 12 krajših in srednje dolgih pripovedi. Bernhard je v enem od intervjujev povedal, da so »slabi pisatelji tisti, ki pišejo o temah, ki niso neposredno povezane z njimi«. Bernhard v svojih delih nasprotno stremi k temu, da je tematika njegovega pisanja povezana z njegovim osebnim življenjem in družbo, v kateri je živel. To je lahko odlično prikazal tudi v svojih številnih in znamenitih dramah, ki so bile v Avstriji pogosto na udaru kritik, veliko predstav je bilo prepovedanih ali pa zasenčenih zaradi takšnih in drugačnih škandalov. Označen je bil za izdajalca in nemalokrat blaten po raznih časopisih, zaradi česar je prodaja njegovih knjig le  poskočila. Svoji domovini je povrnil tako, da je v oporoko  zapisal, da prepoveduje objavljanje in uprizarjanje svojih del znotraj njenih meja.

     

    Pred bralcem se v njegovih zgodbah odpira svet bega, izključenosti in hkrati tudi samoizključevanja, svet osamelosti, teme in psihičnih težav, svet brezizhodnosti iz situacij, v katere je potisnjen človek s strani družbe in tudi s strani samega sebe.

     

    Bernhard te absurdne in groteskne situacije popisuje s kirurško natančnostjo in jih namesto da bi jih prikril, le še poudari s svojim izrazitim črnim smislom za humor. Gre za precizno opisovanje mentalnih stanj človeka in njegove nezmožnosti in hkrati nezainteresiranosti za vključitev v družbo, ki se mu zdi polna brezbrižnosti, surovosti, primitivizma in črednega nagona. Njegovi liki zapadejo v samodestrukcijo, tišino in nezmožnost komunikacije z zunanjim svetom. Napolnjeni so s samomorilskimi težnjami, obsedeni s smrtjo ter oviti v strah in tesnobo.

     

    Opravka imamo torej z literaturo, prežeto z blazneži, umetniki in znanstveniki, ki ne zmorejo delovati v svetu, ki jih duši in uničuje. V zgodbi Kapa se srečamo s človekom, ki sam zase pravi, da je malo pred tem, da povsem zblazni. Pripovedovalec vsako noč beži iz hiše in razmišlja o samomoru, ki ga vseeno nikoli ne stori. Neke noči, sredi vasi, v katero zbeži, najde kapo. Ta kapa mu ne da miru in počuti se dolžnega, da jo vrne njenemu lastniku. Ker ve, da takšno kapo nosijo mesarji, potrka na vrata prvega mesarja, ki pa ima prav takšno kapo na sebi. Tako potrka prav pri vseh mesarjih v vasi in vsi imajo prav takšno kapo že na glavi. Potem pomisli, da je lahko lastnik te kape tudi gozdar ali kmet. Vsi v okolici so pravzaprav enaki. Iskanje lastnika kape ga na koncu prisili k temu, da piše besede, ki se pojavljajo pred nami. Jezik mu postane sredstvo za boj proti bolezni, sredstvo za preživetje. Le na tak način uspe ubežati svoji norosti in nesmiselnemu iskanju lastnika kape.

     

    Tudi v zgodbi Jauregg imamo opravka z moškim, ki v mesto Jauregg pobegne pred ogromnim mestom in pred pritiskom množice ljudi. Veliko mesto zamenja za manjšega, ki pa je prvemu vseeno v veliko pogledih podobno. Tudi v novem mestu se počuti izobčenega, drugačnega od delavcev, ki delajo v kamnolomu in so drug drugemu podobni kot jajce jajcu. Enako oblečeni, celo hodijo in obnašajo se enako. Kaj pa velikaši? Tudi velikaši so pravzaprav samo veliki mali ljudje in tudi nanje leti bernhardovska kritika družbe.

     

    Poleg Sartra, Camusa, Thomasa Manna in Canettija spada Thomas Bernhard med pisce leposlovja, ki so ustvarjali neakademsko, vendar kljub temu nič manj kakovostno filozofijo. Lahko bi skoraj rekli, da se najboljša filozofija prejšnjega stoletja pojavlja prav v romanih in dramah.

     

    Thomas Bernhard spada v filozofijo eksistencializma in mizantrofije. Njegov slog je temačen, poln ponavljanja in črnega smisla za humor. Celo sam je bil prepričan, da so bolezen, grozno otroštvo in vojna neprecenljiv kapital za pisanje in vse to je krojilo njegovo življenje. Imel je slab odnos z mamo, oče je storil samomor, bil je potisnjen v katoliške internate, zaradi česar je bila njegova kritika mnogokrat neprizanesljiva tudi do cerkve. Bil je neprestano bolan; pri devetnajstih letih je celo skoraj umrl, poleg tega pa je odraščal v času vojne.

     

    Sredstvo za junakovo preživetje v krutem svetu v Bernhardovih delih postane jezik; z jezikom se bojuje proti bolezni, jezik je boj za obstoj v krutem svetu, v katerega je pripovedovalec potisnjen. Avtor spretno prepleta fiktivno z avtobiografskim in hkrati zabrisuje meje med resničnostjo in fikcijo. Kritizira družbo, religijo, družino, odnose in človeka sploh. Pred avstrijski narod postavi ogledalo, ki prikazuje najslabše v njih, označi jih celo za neumne in narod ovac. Odnosi med ljudmi se mu zdijo nepošteni, hladni in zastrašujoči. Tudi v povojnem času je namreč še vedno mogoče zaznati prikrit nacizem, česar pisatelj in dramatik ne zmore preboleti.

     

    Kot pravi Bernhard: »Če želimo preživeti in ne mentalno zbledeti, nas morajo spremljati  ‘ljudje slabega značaja’. Ljudje, ki so ‘dobrega značaja’, so ponavadi tisti, ki nas zdolgočasijo do smrti.«  Tako so tudi njegove zgodbe z liki, ki so »slabega značaja«, vse prej kot dolgočasno branje.

    Sorodni članki: