• Datum objave: sreda, 20. april 2016
  • The Field – The Follower

    • Založba: Kompakt
    • Produkcija: Axel Willner
    • Datum izida: 1. 4. 2016

    The Field je našel svojo nišo in jo izpopolnil, a sta rutina, ki odčara, in deja vu že za vogalom. Za nekaj križišči mu grozi slepa ulica, a naj prevlada optimizem: The Follower je ustvarjalno mirovanje na nivoju.

    Axel Willner (aka The Field) teži k celostni podobi svoje glasbe, ki se začne že pri oblikovanju naslovnic. Njegova predstava techna se naslanja na temeljne prijeme zvrsti, a je po lesku ena izmed najprepoznavnejših zadnjih nekaj let. The Field ima prepoznaven zvok, kar je v boju za pozornost poslušalcev odločilnega pomena. Produkcija je bleščeča in čista, vzdušje vzneseno in pozitivno. Glasba je privlačna, skrbno strukturirana in vsebuje veliko z ljubeznijo izbranih podrobnosti, mehkih plasti in zabrisanih robov. The Field dela glasbo, ki jo prežema urgenten utrip. Deluje enako dobro tako na plesišču kot doma.

     

    S prvencem From Here We Go Sublime (2007) si je Willner postavil lestvico zelo visoko, prav tako pa razkril svoje poglavitne koordinate delovanja. Tekom let je njegova glasba doživela nekaj sprememb. Pesmi so postale daljše, bolj kompleksne in ambiciozne. Kljub spremembam pa je bistvo ostalo prepoznavno. Vsi albumi znamke The Field zvenijo enako – no, podobno, ampak v najboljšem pomenu besede. Willner enostavno ve, kaj želi izraziti. Njegova vizija je jasna, konstrukcija je postavljena že od prvenca, spreminjajo se le barve in do določene mere izvedba.

     

    Zadnji album Cupid’s Head (2013) je na določenih mestih že kazal znake upehanosti in preživelosti zmagovite formule. Nekatere skladbe so se odvrtele na avtopilotu, novosti pa je bilo treba iskati s pinceto. Ni bil problem v enakosti snovi, ampak v tem, da je prvič k čarobni sredici dodal premalo novosti in obratov.

     

    Uvodna skladba novega albuma je najbolj večerna (beseda mračna bi bila vseeno pretiravanje) stvaritev, ki je nastala izpod Willnerjevih prstov. Do darkerstva je še nekaj ovinkov, a na novo izraženi podtoni odpirajo določena vrata za naprej. Skladba se začne s čvrstim in avtoritativnim beatom, okoli njega pa se vrti dominantna sekvenca. Nekje na polovici se zgodi prelom. Pojavijo se novi tokovi, ki razgalijo glavno dramaturško sredico. Tu in tam so po premici raztreseni še koščki človeških glasov, ki delujejo kot strukturni zidaki, imajo pa tudi melodično moč. Urgentni podtoni pridejo najbolj do izraza v zadnji tretjini, kjer komad samo še zahteva. “The Follower” je zaradi svojega temnejšega podtona in izbire zvokov vrhunec albuma.

     

    Škoda, da smo pri naslednjih dveh komadih spet na preverjenem terenu. “Pink Sun” in “Monte Verità” ne prinašata ničesar novega, ničesar, kar ne bi slišali že na katerem prejšnjem albumu. Ta vznesenost in prazničnost sta nalezljivi, a takšnega vzdušja je polno že na prvencu. Seveda se Willner še enkrat izkaže kot mojster plastenja zvokov, kot producent z občutkom za prave semple in za vlečenje subtilnih niti, ki usodno spreminjajo tok komada, a ta teren je že odkljukan. To obvlada do potankosti. “Soft Streams” predstavlja umirjanje sistema po preplesani noči. Komad ima svoj zamaknjen tempo, skorajda že lebdi nekaj centimetrov nad tlemi in spominja na “Then It’s White” z albuma Looping State of Mind (2011).

     

    “Raise the Dead” ni samo komad, ampak pravi doktorat iz zankanja – najmočnejšega Willnerjevega sredstva. Zankanje je srce vsakega njegovega komada. Prav to gladko drsenje semplov daje njegovi glasbi tisti privlačen občutek zamaknjenosti. Ponavljanje in nalaganje plasti. Če se ne bi lotil techno glasbe, bi mogoče postal nekakšen post-minimalističen skladatelj. Prav fascinantno je, kako sredica komada “Raise the Dead” ostaja nedotaknjena, napetost pa nastaja s čiščenjem in ravnanjem okolice. Bistvo tako postaja čedalje bolj jasno in prisotno. Osrednji sempl zapusti sliko šele po desetih minutah. Subtilno in hipnotično ter nekaj, kar zahteva dobre slušalke! “Reflecting Lights” z dolžino 14 minut veličastno zaključi album. Počasi izgoreva in proti koncu že sveti v najlepših možnih barvah.

     

    Vznesenost in ples. Umirjanje in počasno izgorevanje. Vrtenje v čedalje večjih krogih. To so osnovni pristopi pri strukturiranju komadov tudi na najnovejšem albumu. Drugačna so le polnila in barve. Prepoznavnost zvoka je lahko dvorezni meč. The Field je našel svojo nišo in jo izpopolnil, a sta rutina, ki odčara, in deja vu že za vogalom. The Follower prinaša nekaj izvedbene optimizacije kot tudi nepotrebnega idejnega ponavljanja. Novosti je malo, a vseeno dovolj, da bo Willner ostal v glasbeni zavesti vsaj še do naslednjega albuma, ki bo kot izgleda tudi zaključek – glede na barvo naslovnic – »črne trilogije«. Za nekaj križišči mu grozi slepa ulica, a naj prevlada optimizem: The Follower je ustvarjalno mirovanje na nivoju.

     

     

    Skladba “The Follower”:

     

     

    Sorodni članki: