• Datum objave: ponedeljek, 20. junij 2016
  • Studio bratov Vajevec: Seksualna kalvarija

    • Ponovitev: 6.5.2016
    • Produkcija: Studio bratov Vajevec
    • Igrata: Žiga Čamernik, Sara Horžen

    V rdeče osvetljeni sobici cenenega bordela enostavna in realistična scenografija ter kostumografija prepustita delo igri in besedi.

    Ko se v bordelu srečata krešoči se osebnosti: utrujena prostitutka Lili in nova stranka/umetnik z nenavadno željo, se za oba začne igra trpljenja in moči – kalvarija. Stranka si kljub temu, da je Lili strašansko utrujena, želi njene popolne naklonjenosti. Tujcu ne moreš zaupati – naklonjenosti pa brez zaupanja ni.

     

    Vsakič drugačna in vedno neponovljiva predstava Seksualna kalvarija je nastala po motivih dramskega teksta Snežni angel Lewisa Johna Carlina s pomočjo študijske skupine Studio bratov Vajevec ter v izvedbi Žige Čamernika ter Sare Horžen. Igralca se vedno znova prepuščata iskanju navdiha v sebi, da bi z njim dosegla pristno doživljanje in prikazala trpljenje utrujene prostitutke ter njene nenavadne stranke.

     

    V rdeče osvetljeni sobici cenenega bordela enostavna in realistična scenografija ter kostumografija prepustita delo igri in besedi. Čeprav besedilo ni posebno komično, je ustvarjalcem uspelo na trenutke ujeti pravo mero situacijske komike in jo združiti z nižje pogovornim jezikom, ki sledi celotnemu konceptu ter tematiki.

     

    Zgodba je razumljiva in vsebuje dramaturški lok, ki se zaplete ravno pri razpletu, in ne izvira iz nobene izmed motivacij likov, kar je nekoliko neobičajno. Vrhunec predstave, dogajanje, ki je skrito za sedežno garnituro, stran od oči gledalcev, je nevzročno glede na prejšnje dogajanje in zato nejasno opredeljen.

     

    Igralca sta po metodi Leeja Strasberga oživljala svoje like preko trenutnega impulza, improvizacije. Uspe jima, da oba lika počasi in konsistentno toneta v pijanost, vendar je Sara Horžen pri tem bolj dosledna, njen razvoj pa nekoliko jasnejši od razvoja manipulativnega umetnika (Žiga Čamernik), ki se na trenutke izgubi v namenskosti kupca. Čeprav ustvarjalci nakažejo možnost, da je umetnik psihološko moten, te ideje ne razvijejo do konca. Navkljub temu da lika delujeta verjetna, ne podata zadostne motivacije, ki bi ju zasidrala na oder in iz njunega odnosa izgradila dramo, čeprav se jasno izoblikujeta kot osebi, ki sta obe polni zatrte agresije, potlačenih čustev in odkrite frustracije s svetom. Vrhunec, ko se igra moči preneha in si končno začneta izkazovati medsebojno zaupanje (ki nas ob koncu pusti v želji po videnju nadaljnjega razvoja dogajanja), nastopi presenetljivo hitro, saj do njega ni opaziti druge gradacije razen fizične utrujenosti, ki predstavo zaključi kot celoto.

     

    Ustvarjalcem je kljub temu uspelo doseči konec, ki je hkrati pričakovan in dovolj logično sledi iz zgodbe, istočasno pa ustvarja gorečo željo po nadaljevanju. Uvodni del se je končal, prava drama pa bi se šele začela.

    Sorodni članki: