• Datum objave: torek, 12. junij 2018
  • Stalinova smrt (The Death of Stalin)

    • Režija: Armando Iannucci
    • Igralska zasedba: Steve Buscemi, Simon Russell Beale, Michael Palin
    • Datum izida: 8. september 2017 (filmski festival v Torontu), 30. maj 2018 (Slovenija)
    • Ocena: 7/10

    Film preigrava motive, ki naj bi zabavali in bili hkrati družbeno kritični, a precej brez domišljije jih vsake toliko nekaj mimogrede izstreli v gledalca. Kot satira, ki bi se vedno znova potrudila ignorirati poanto, ki jo je ravnokar naredila.

    Premalo poantirana, da bi bila satira, preveč smiselna za komedijo absurda. Stalinova smrt je sicer dokaj zabavna, k čemer najbolj pripomore kvalitetna igralska zasedb – četica starejših moških, suverenih komedijantov, s Stevom Buscemijem na čelu – hkrati pa vihravo površna, pogosto ne v svojo korist. Ničesar ne uspe zares tematizirati. Po drugi strani pa prav ta netaktnost ustvarja pomenljivo atmosfero, v kateri lahko usmrtitve – tudi enega izmed glavnih likov! – potekajo mimogrede, na robu kadra tik pred rezom. Atmosfero, ki se zdi prepričljivo poznostalinistična, atmosfero mehanizma tajne službe, ki na enem koncu sprejema sezname, na drugem pa izstreljuje naboje. Nad tem morilskim strojem, brezimnimi uniformiranimi možmi, ki večino časa tekajo po hodnikih in skačejo na ali s tovornjakov, je le centralni komite z generalnim komisarjem, Josefom Stalinom (Adrian McLoughlin), na čelu. Komisarji, kot vodilne osebe v državi in filmu, izstopajo iz vihravosti v fokus, okrog katerega se vrtijo anonimne množice civilistov, vojakov in služinčadi, nepomemben šum v ozadju boja za oblast.

     

    Šum, ki je bolj ali manj slišen: dovolj, da ga ni mogoče ignorirati in premalo, da bi zares pritegnil pozornost. Prizor, ko na klasični koncert, ki ga morajo ponoviti, saj ga prvič niso posneli za Stalina, povabijo ljudi z ulice – brezimne, brezglasne kmete, očitno nasprotje prejšnje urejene, omikane publike –, je znak krute razredne razslojenosti (v formalno brezrazredni družbi), ki pa ga film že naslednji trenutek zavrže, ko se osredotoči na zmedenega radijskega ravnatelja in vinilko, ki jo mora ta poslati Stalinu. Film preigrava motive, ki naj bi zabavali in bili hkrati družbeno kritični, a precej brez domišljije, v slogu NKVD-ja (Ljudski komisariat za notranje zadeve) jih vsake toliko nekaj mimogrede izstreli v gledalca. Kot satira, ki bi se vedno znova potrudila ignorirati poanto, ki jo je ravnokar naredila.

     

    StalinovaSmrt2

     

    Tako se povsem osredotoči na dogajanje okoli skupine visokih politikov centralnega komiteja: Hruščova (Steve Buscemi), Molotova (Michael Palin), Berije (Simon Russell Beale), Malenkova (Jeffrey Tambor) in nekaterih drugih, ki pred smrtjo poskušajo paranoično ugajati Stalinu, po njej pa se spustijo v oportunistično spletkarjenje. A obe temi, tako strah pred diktatorjem kot boj za oblast, ponovno ostaneta nezadovoljivo realizirani. Prva z relativno neumnimi šalami Hruščova, s katerimi poskuša na večerji zabavati Stalina, nato pa ženi zvečer poroča, pri katerih se je ta smejal; in s prizorom drugače precej medlega Stalina, ki grozeče zagodrnja, ko sliši šum na ad hoc posneti vinilki … Druga tema je morda vseeno prikazana malo bolje. Všeč mi je bilo, kako me je sredi filma uspel prevarati Lavrentij Berija, vodja NKVD. Po Stalinovi smrti se namreč, povsem koristoljubno, iz sadističnega morilca in posiljevalca prelevi v učinkovitega, celo liberalnega reformatorja. Njegove izjave z začetka filma (nekaj v stilu: »Vesel sem, da partija stalno dostavlja izdajalke, ki so poskočne kot stroj za šivanje.«) že skoraj utonejo v pozabo, dokler ga na njih ne spomni obtožnica, s katero ga na koncu usmrtijo, saj navaja imena 13-, 14- in 15-letnic, žrtev njegovih spolnih zlorab. Hkrati pa je tudi njegova usmrtitev le plod ambicij Hruščova, ki mu je Berija pač stal na poti do oblasti. V tem smislu uspe Stalinovi smrti dobro prikazati koristoljubje kot osnovno motivacijo v ozadju politike, pa naj se ta ovija v še tako visokoleteče besede.

     

    StalinovaSmrt3

     

    Z dobro igro (ki jo namerno postavljam na prvo mesto tega seznama), krasno kostumografijo, rahlo stilizirano, a prepričljivo mizansceno in nekaj svetlimi scenarističnimi vložki je Stalinova smrt solidna zgodovinska komedija med satiro in komedijo absurda. Ta vtis sicer uničujejo nekateri slabši momenti, na primer šala na račun slabo delujočih straniščnih kotličkov v »oh, teh stanovanjih« (še vedno ne razumem, kakšna naj bi bila povezava med slabimi kotlički in socialističnimi stanovanji, ampak Angleži verjetno tudi ne …), pa vendar. Film je vsekakor vreden ogleda, najverjetneje pa ne bo pa postal pomembna družbenokritična ali umetniška referenca. Kljub temu, da je bil v Rusiji prepovedan, mu to daje pridih ostrine in kontroverze, ki pa več pove o stanju današnje Rusije, kot pa o samem filmu.

     

    Napovednik:

    Sorodni članki: