• Datum objave: petek, 22. april 2016
  • Slovenski dnevi knjige 2016: Debate iz podzemlja: Nevidne – ženske in starost

    • Datum: 20. 4. 2016
    • Lokacija: Mestni trg

    V današnjem svetu, ko kljub delni emancipaciji žensk še vedno bijemo bitko za enakost med spoli na vseh področjih, je literatura eden izmed medijev, ki nam pri tem lahko zelo pomaga.

    Namen literature ni le to, da zabava, sprošča in prebuja vse vrste čustev – zelo pomembna je tudi njena družbenokritična nota. Na debati tretjega dneva Slovenskih dnevov knjige so se dramaturginja Vilma Štritof, poznavalka antike Svetlana Slapšak, srbska pesnica Jasmina Topić in srbski pisatelj Igor Perišić posvetili temi, ki je pogosto ne problematiziramo dovolj ali pa se ji celo izognemo: to je obravnava starejših žensk v literaturi, pa tudi v realnem življenju. Na začetku se nam ta tema lahko zdi precej depresivna, vendar je potrebno ugotoviti, kako o starosti govoriti in pisati na lep način. Znanstvene raziskave so namreč pokazale, da ženski možgani najbolje delujejo med petdesetim in osemdesetim letom, kar dokazuje, da starejša generacija zagotovo ni za odpis.

     

    Vilma Štritof je najprej izpostavila, da ima vsaka ženska po naših navadah obdobje, ko gnezdi. To je za žensko čas, ko skrbi za družino in partnerja. Šele po tem obdobju pride za žensko nekakšen čas svobode. Resnica pa je, da se današnja zahodna civilizacija boji smrti in sploh v kapitalizmu so starejši na velikem udaru. Spoštuje se namreč le ljudi, ki producirajo in tako so upokojeni le odvečna masa. To se opazi tudi v medijih. Nove medije ustvarjajo predvsem majše generacije, vendar so ciljna skupina starejše ženske, saj so najbolj vezane na televizijo. Ves čas je govora o ohranjanju mladosti, nikoli pa se ne izpostavlja ohranjanja spolnosti te generacije žensk. Ko pogledamo ženske v zrelih letih in njihov položaj kot piske, se najlažje izražajo skozi poezijo, je najbolj intimna, odpira vsa področja in daje svobodo. Starejše ženske kot literarni lik so ali zlobne, zlovešče starke postavljene v zelo negativno luč ali popolnoma pasivne in obstajajo le kot ravnotežje v družini. Sprejemljive so babice, ki pečejo piškote in pazijo svoje vnuke.

     

    Moški pogled na dano temo je prispeval Igor Perišić, ki je poudaril, da je v književnosti težko najti staro žensko, ki je spolno aktivna, ob tem pa ni alkoholičarka ali prostitutka. Ker je literatura od nekdaj vpliven medij, takšno pisanje vpliva na mišljenje ljudi. Tudi ko pride do spolnosti starejših moških v literaturi, njihovo partnerico predstavlja mlajša ženska in skoraj nikoli ženska njihove starosti. Diskriminacija je tako očitna.

     

    Jasmina Topić na starost gleda z drugačnega zornega kota. V vsakem času smo lahko mladi ali stari, to je izkustvo, ki nas v tem dinamičnem toku življenja spremlja vseh štiriindvajset ur dnevno. Vsak dan je pomembno, da se trudimo zase, da skrbimo za to, da se počutimo mlade in da se tako počutijo tudi ljudje okoli nas. Zakaj torej ni tako tudi v literaturi? Dandanes vsi častimo mladost.  Stare ženske se v literaturi velikokrat pojavljajo kot tečne osebe in večina ljudi je najbrž mnenja, da bi nam bilo brez starih sitnih ženic v literaturi dolgčas. Mlade ženske so spolno aktivne, večinoma lepe in prijazne, lahko se piše o njihovih problemih. Veselimo se, če dočakajo srečen konec, žalujemo, če je ta nesrečen. Ko pride do starejših žensk, pa se jih večinoma jemlje kot stranski lik ali negativno osebo. Celotno dojemanje žensk v literaturi je izredno stereotipno. Pomembno je, da te stereotipe opustimo in vnesemo več realnosti tudi v literaturo. Večinoma na starost likov vpliva starost avtorja in celo njegov spol.

     

    Svetlana Slapšak je že na začetku poudarila, da ji je kot upokojenki starost dala nekaj najlepšega. To je obdobje, ko imaš čas, svet postane tvoj, odpre se ti ogromno možnosti, počneš lahko stvari, za katere v mlajših letih nisi imel časa. Ženske imajo velikokrat premalo poguma, da bi se tudi v starejših letih postavile zase in naredile, kar želijo. Kot pozitivna zgleda je navedla deli z začetka evropske književnosti in sicer Aristofanovi komediji Lizistrata in Ženske v narodni skupščini. Danes sta velikokrat sprejeta kot prostaški in neprimerni. Zakaj? Ker ženske v komediji Ženske v narodni skupščini prevzamejo oblast in uvedejo največji strah in trepet patriarhalne družbe – komunistični feminizem. Takrat pride v veljavo zakon, ki določa, da mora vsak mlad moški, ki želi spolno zadovoljiti mlado žensko, najprej spolno zadovoljiti vse starejše ženske, ki se prijavijo. Ta del drame je danes sprejet kot izredno ogaben in grotesken. Tradicija spolno aktivnih starejših žensk je z nastopom krščanstva postala tabu, zato je takšno vrsto knjig potrebno prebirati, saj za nas predstavljajo nekakšno folklorno literaturo. Malo za šalo, malo zares so se porodile tudi morda malo radikalne misli. Starejše revnejše ženske, ki so samske, so zaradi današnje politične ureditve najbolj na udaru. Morda bi bilo zanimivo razmisliti o možnosti »zakonskih zvez« več starejših žensk, ki bi skrbele druga za drugo. Po mnenju Svetlane Slapšak bi takšne skupnosti odlično shajale.

     

    V današnjem svetu, ko kljub delni emancipaciji žensk še vedno bijemo bitko za enakost med spoli na vseh področjih, je literatura eden izmed medijev, ki nam pri tem lahko zelo pomaga. Ravno zato je še bolj pomembno, da se pri pisanju čim manj naslanja na stereotipe in zapostavlja eno vrsto likov, v tem primeru starejše ženske.  Prepričana sem, da je pričujoča debata nagovorila vse prisotne in odprla prostor za nova razmišljanja.

    Sorodni članki: