• Datum objave: četrtek, 21. junij 2018
  • Richard Flanagan: Ozka pot globoko do severa

    • Založba: Beletrina
    • Leto izida: 2017
    • Prevod: Leonora Flis
    • Spremna beseda: Andrej E. Skubic

    Roman poleg osebne zgodbe, ki ga je navdihnila, vsebuje širše filozofske in kulturne premisleke, ki so v zgodbo dobro vpeti, saj se vedno navezujejo na odločitve in dileme, s katerimi se spopadajo glavni liki.

    Tasmanski pisatelj Richard Flanagan je slovenski literarni javnosti dobro poznan. Leta 2010 je bil gost festivala Fabula, v slovenščino pa so prevedeni že trije njegovi romani. Tem se letos pridružuje roman Ozka pot globoko do severa, ki je izšel leta 2013 in za katerega je avtor prejel prestižno nagrado Man Booker.

     

    Zgodba pripoveduje o gradnji t. i. železnice smrti, ki so jo med Tajsko in Burmo v času druge svetovne vojne zgradili Japonci, zanašajoč se na delovno silo, sestavljeno iz zavezniških vojnih ujetnikov in tisoče zasužnjenih Tamilov, Tajcev in Kitajcev. Med vojnimi ujetniki, ki so bili podvrženi stradanju in boleznim ter primorani dosegati nemogoče norme ‘cesarjeve volje’, je bil tudi Flanaganov oče, Arch. Na njegovi izkušnji temelji sicer v veliki meri fiktivna pripoved o Dorrigu Evansu, vojnemu heroju, kirurgu, pa ženskarju in alkoholiku, ki je na železnici smrti služil kot zdravnik in poveljeval ostalim avstralskim vojnim ujetnikom.

     

    Roman je sestavljen iz petih delov, skozi katere nas vodi personalni pripovedovalec, ki zgodbo podaja s perspektive več likov v različnih dogajalnih časih. Že uvodni del je ne-linearen, v kratkih poglavjih smo deležni drobcev celotnega Dorrigovega življenja, od najzgodnejših spominov svetlobe in teme v otroštvu do pozne, resignirane starosti, to pa avtorju omogoči, da v pripovedi zgodaj razvije celo vrsto motivov in simbolov, le-ti pa odpirajo raznolike tematike, od arbitrarnosti nasilja, vloge umetnosti v času vojne, možnosti resnične ljubezni, do vprašanj o smislu in naravi obstoja.

     

    Osrednji del romana zavzame podroben in živ opis trpljenja vojnih ujetnikov v japonskem delovnem taborišču sredi burmanske džungle. Zdi se, da Flanagan tu ne izpusti ničesar oziroma da v svojo pripoved zajame vse, kar fikcija zmore; težaško in monotono delo, ki mu ni videti konca, neusmiljeno nasilje japonskih paznikov, lakoto, bolezni, vse prej kot veličastne ali odrešujoče smrti sojetnikov, amputacije brez narkoze, pa tudi redke trenutke počitka, solidarnost med ujetniki in perspektivo japonskih vojakov, ki se jim lastno nasilje zdi nekaj najbolj samoumevnega in upravičenega.

     

    To dolgo epizodo uokvirja tako rekoč preostanek Dorrigovega življenja, predvsem njegova razpetost med dvema ženskama, med izgubljeno ljubeznijo Amy in dolgoletno ženo Ello. Medtem ko je v ujetništvu moral Dorrigo kot poveljujoči častnik in zdravnik postavljati zgled in bodriti ostale vojne ujetnike, kar mu je dajalo razlog za preživetje in moč za odpovedovanje privilegijem, ki bi jih kot častnik lahko imel, se zdi, da v življenju po vojni mnogo težje ohranja isto moralno integriteto, zaradi katere so ga sotrpini klicali »Big Fella«. Težko bi rekli, do kakšne mere karakterizacija Dorriga Evansa temelji na avtorjevem očetu, a vsekakor lahko rečemo, da se Flanagan tu izogne konvencionalnim podobam post-travmatskega stresa. Namesto tega nam predstavi lik, ki preprosto ne vidi, kaj relevantnega je sploh na kocki v udobnem, družinskem vsakdanu in življenjskih odločitvah, ki ga spremljajo, zato vse težje sprejema dobre odločitve. Dorrigov pogum in požrtvovalnost v tem novem kontekstu pač nimata iste vloge, kot sta jo igrala med vojno sredi džungle.

     

    Naslov romana je sposojen iz haikuja japonskega pesnika Baša, nasploh se zgodba pogosto zateče k japonski pesniški tradiciji in uporablja haikuje kot tematske poudarke, kar lahko morda beremo kot avtorjev trud, da bi razumel mentaliteto »sovražnika«, ne da bi ga sodil. Flanagan naj bi se v fazi raziskovanja tudi pogovarjal z nekaterimi preživelimi japonskimi oficirji in pazniki v vojnih taboriščih, zato ni čudno, da mnoge recenzije in komentarji izpostavljajo prav avtorjevo razumevanje kulture mučiteljev njegovega očeta. Najbolj evokativen (in tematsko centralen) primer je Shisuijeva pesem smrti: nesklenjen krog, ki je »zajezena praznina, neskončna skrivnost, brezmejna širina, veliko kolo, večno vračanje«, obenem pa »nasprotje linije«, kot vojni ujetniki imenujejo železnico, ki jo gradijo za Japonce. A sklicevanje na japonsko poezijo in vzhodno filozofijo je v Flanaganovi zgodbi uravnoteženo s periodičnim citiranjem Tennysonovega Uliksesa, ene ključnih pesmi v kanonu zahodne poezije, in sicer verzov, ki romantizirajo prav tradicionalno »zahodne« koncepte: individualizem, večno stremljenje v prihodnost in vera v napredek. Vsekakor kritiki več pozornosti namenjajo uporabi japonske kot zahodne poezije, morda misleč, da gre tu za nek kulturno-relativistični manever, za poskus vzpostavitve enakopravnega dialoga. A v resnici Flanagan z uporabo dveh pesniških tradicij problematizira celoten dualizem, na katerem ti dve tradiciji slonita. Po eni strani japonski oficirji radi poveličujejo japonske vrednote in recitirajo haikuje, po drugi strani pa njihovo žrtvovanje vojnih ujetnikov in sužnjev v imenu napredka, kot tudi sama linearna podoba železnice, bolj pritiče zahodnemu vrednostnemu sistemu. Dejstvo, da je linija na koncu nedelujoča in zapuščena, priča o nesmislu tovrstnih stremljenj. Tudi v življenju Dorriga Evansa si ti dve filozofiji prihajata navzkriž: čeprav si rad ponavlja verze iz Uliksesa o večnem iskanju smisla, že od izkušnje v taboru za vojne ujetnike smisla ne vidi v nimečer, še najmanj v svojem zakonu, ki ga dojema kot večno vračanje enakega in »čudno, grozno bivanje človeških bitij brez konca in kraja« – kot krog. Tako Flanagan na subtilen način problematizira idejo o obči veljavnosti obeh filozofij.

     

    Roman tako poleg osebne zgodbe, ki ga je navdihnila, vsebuje širše filozofske in kulturne premisleke, ki so v zgodbo dobro vpeti, saj se vedno navezujejo na odločitve in dileme, s katerimi se spopadajo glavni liki, predvsem Dorrigo Evans. Tudi slovenski prevod je dober, čeprav je občasna fraza prevedena preveč dobesedno, na neki točki je neka pesem v kolokvijalnem govoru prevedena v gorenjski dialekt, kar pripoved malce odtuji od dogajalnega prostora, a so ti primeri dovolj redki, da ne zmotijo sicer odlične zgodbe; zgodbe o iskanju smisla življenja v luči arbitrarne smrti.

    Sorodni članki: