• Datum objave: četrtek, 30. junij 2016
  • Radiohead – A Moon Shaped Pool

    • Založba: XL Recordings
    • Produkcija: Nigel Godrich, Radiohead
    • Datum izida: 8. maj 2016

    Zanimiva je ravno primerjava z In Rainbows, kjer bend žanrsko raziskuje vse barve mavrice v odnosih, ljubezni in življenju, medtem ko se A Moon Shaped Pool ukvarja ravno z odsotnostjo barv, belino in praznino.

    Prihod svojega deveta albuma so Radiohead zavili v tančico skrivnosti. Pred izdajo singlov so napovedali koncertne datume in javnosti metali drobtine v obliki intervjujev, ki jih niso izvedli sami, temveč so med radovedne novinarje in pričakujoče oboževalce poslali svojega managerja. Ta je zatrjeval, da nas v sredini junija čaka njihovo najboljše delo do zdaj in da bo čakanje poplačano. Nato je prvega maja izginila vsakršna sled benda na socialnih omrežjih. Svoj Facebook, Twitter in Instagram so ovili v praznino. Stare fotografije, sporočila, povezave – izbrisano. Vse. S tem so nam dovolj neposredno sporočili, da bo nova plata tudi nov začetek, tako rečeno preporod skupine, ki upravičeno velja za eno najbolj plodnih in oboževanih predstavnikov alternativnega rocka naše generacije. Le dva dni pozneje pa kot strela z jasnega sprva “Burn the Witch” in nato “Daydreaming”, pospremljen z videospotom izpod taktirke Paula Thomasa Andersona, v katerem Thom Yorke le napol lucidno prehaja med stanovanji neznancev in konča v jami sredi gozda, sam s svojo pesmijo.

     

    Teden dni pozneje je bilo čakanja konec in luč je uzrl album A Moon Shaped Pool, ki celostno do potankosti upravičuje bendova namigovanja, da gre za nekaj vsebinsko drugačnega, nov list v njihovi karieri in konec koncev tudi v njihovem življenju. Pred kratkim se je Yorke namreč razšel s svojo soprogo, s katero je preživel 23 let svojega življenja, čemur se pokloni tudi na koncu prej omenjenega singla “Daydreaming”, kjer se iz popačenke razbere slogan “Half of my life”. Njegov razhod je na albumu pustil neizbrisljiv pečat, ki pa celote zato ne spremeni v skupek pesmi, namenjenih prebolevanju, temveč tipične stadije žalovanja razgrne v več plasti, na več nivojev, da lahko vdrejo v vsak kotiček biti in z aranžmaji, ki se zdijo angelski, zadenejo točko pekla v vsakem izmed nas.

     

     

     

     

    Zdi se, da je bila izkušnja razhoda opomin bendu na tiste temne kotičke različnih etiologij in stopenj bolečine, ki jih nosi vsak izmed nas, da so se jih odločili uglasbiti na drugačen način, kot so to delali poprej. Tudi v prejšnjih delih so bili alienacija, občutek nepripadnosti in razkol od tega, kar se smatra za normalno, rdeča nit njihove sporočilnosti, ki pa se je vedno skrivala za dobršno mero cinizma. V A Moon Shaped Pool se bend od tega v celoti odmakne in nam pusti, da pri vsakem komadu odstiramo nov pogled v njihovo bistvo, v dušo njihovega ustvarjanja in obstoja, ki je jasnejša in bistrejša kot kadarkoli prej – ravno zato, ker je dosegla nov mejnik iskrenosti in lebdi v zraku, razprostrta v vsej svoji muzikalični veličini.

     

    To lahko najlepše vidimo v preoblikovanih starih pesmih, ki so našle mesto na novem albumu. Zadnja, “True Love Waits”, obstaja že od sredine devetdesetih in je sicer že slišan material, ki pa v krhki transformaciji dobi večjo težo. V veliki meri ji jo vdahne srce parajoča vokalna izvedba Yorka, ki poje “I’m not living / I’m just wasting time / Just don’t leave / Don’t leave”. Tudi Identikit so Radiohead v podobni obliki na Coachelli predstavili že leta 2012, vodilni singl “Burn The Witch” pa naj bi kot skica obstajal že v času albuma Kid A. Dejstvo je torej, da je bend med ustvarjanjem albuma gledal nazaj, ne le na svoje življenje, temveč tudi na glasbo, ki so jo ustvarjali. Tako se tudi glasbeno zdi album nostalgičen spomin na prejšnje uspešnice, kjer se na primer “Tinker Tailor Soldier Sailor Rich Man Poor Man Beggar Thief” spogleduje z Yorkovim solo projektom Atoms for Peace in prejšnjim studijskim albumom The King of Limbs, “Full Stop” in “Present Tense” pa asociacijsko sežeta še dlje, do zlate dobe In Rainbows. Vsem nostalgičnim konotacijam pa je dodana tudi nova nota že skorajda filmsko dramatične glasbe, ki je najbolj razločno slišna v godalnem delu pri koncu “Daydreaming” ter v “Glass Eyes”.

     

    Zanimiva je ravno primerjava z In Rainbows, kjer bend žanrsko raziskuje vse barve mavrice v odnosih, ljubezni in življenju, medtem ko se A Moon Shaped Pool ukvarja ravno z odsotnostjo barv, belino in praznino, kakor bi napovedno na to skušali opozoriti že, ko so v belino ovili socialna omrežja. Ta praznina pa kljub vsemu ne deluje kot smrtna obsodba, temveč le prehodno obdobje, v katerem je kljub bolečini veliko lepote in ki nenazadnje predstavlja odskočno desko za nove podvige. Oziroma, kakor najboljše v “Desert Island Dark” povejo sami: “Across the street / To another life / And catching my reflection in the window / Switcing on a light / One I didn’t know / Totally alive / Totally released.”

     

     

    Sorodni članki: