• Datum objave: torek, 15. marec 2016
  • Primož Čučnik: Trilogija

    • Založba: LUD Literatura
    • Zbirka: Prišleki
    • Leto izida: 2015

    Morda se komu še vedno zdi, da takšna poezija nič ne prinaša. A to navsezadnje ni njen namen.

    Zadnja zbirka Primoža Čučnika je pravzaprav izbor iz treh že objavljenih zbirk (Nova okna, Delo in dom, Novi dar). Kot taka se zdi idealna vstopna točka temu bralcu, ki sta mu bila do sedaj lik in delo  pesnika povsem neznana, saj ponuja nekoliko širšo perspektivo v avtorjevo ustvarjalnost kot običajna pesniška zbirka.

     

    Prvi vtis ob branju je vsekakor tipičen. Pesmi so povečini spisane v običajnem prostem verzu, kakršnega smo dobro vajeni (nekateri pa tudi siti). Večinoma tudi ne sledijo nobenim očitnim oblikovnim pravilom. Najdemo sonet ali dva in nekaj zanimivih kombinatoričnih iger z verzi, na primer v pesmi: Variacija na aporije, poti in glasove, to pa je tudi vse. Verzi sami niso ne epsko dolgi, ne impresionistično kratki, ampak ostajajo v zlati sredini in sivem povprečju.

     

    Če s temi nevarnimi posplošitvami nadaljujemo na vsebinski ravni, je videti, da tudi tu velja zgoraj napisano. To so pesmi o vsakdanu v vsakdanjem jeziku, tako rekoč zgrajene iz odvečnega materiala življenja. Pripovedujejo o stvareh in ljudeh, dogodkih in čustvih, ki so povsem irelevantni. Včasih celo lirskemu subjektu samemu. Skratka: že videno.

     

    Ima pa – in dlje, ko beremo, bolj je očitno – ta poezija v sebi tudi nekaj netipičnega. Vsebuje neko mistično kvaliteto, ki jo, naj bo sicer še tako povprečna, oživlja.

     

    In razlog temu je dejstvo, da Čučnik ni povprečen, ampak dober pesnik. Povprečnost oblike in vsebine je njegova zavestna izbira. Če sta jezik in oblika neizrazita, je rezultat seveda to, da stopi v ospredje vsebina. A če so tudi teme in motivi neizraziti, celo izrabljeni, kam potem, kaj te pesmi sploh še izrekajo?

     

    Po mojem nič, kajti ne gre za izrekanje, ampak za zajetje neke relacije.  To v osnovi pomeni, da gre za – na nek način – impresionistično liriko. Le da je namesto narave njen predmet urbano okolje. Razpoloženje, čustvo je tako upodobljeno v npr. čajni skodelici ali sušenju las (oziroma v celi seriji navidez nepovezanih podob). A čustvo in podoba nista v stalni metaforični zvezi. Njuna povezava je hipna in arbitrarna ter predvsem subjektivna. Poleg izraza lastne kreativnosti je cilj take poezije za droben trenutek vzpostaviti vez med predmeti in doživljanji. To pomeni, da omogoči bralcu razumeti tisto kreativno nujo, tisto čustvo, ki je v začetku pesmi. Skratka,  prek povezave med predmeti (ki v procesu ne pridobijo ničesar sebi presežnega) in občutjem, je vzpostavljena neka oblika komunikacije med avtorjem in bralcem (naj mi bo odpuščen ta arhaizem).

     

    Zato tudi Čučnikova odločitev za umik jezika in forme. Gre za umik komunikaciji (s tem ne mislim podoživljanja, ker ni nujno, je pa seveda mogoče). In ta umik je dosleden. Ta poezija namreč vsled vsega omenjenega učinkuje tiho in umirjeno. Ni revolucionarna, ne deklarira, ni glasna in eksplozivna. Ne moremo pričakovati katarzične opitosti, dionizične norosti ali empatičnega utapljanja v drugem. Počasna je, včasih nesmiselna in irelevantna. Ni namreč nujno, da razumemo povezavo, ki nam je ponujena, ali da je za nas pomembna. Tako kot se včasih pogovarjamo, ne da bi hoteli ali mogli kaj povedati, tudi ta poezija včasih nastaja, le da nastaja in včasih ne govori ničesar.

     

    Hkrati se v pesmih prav prek umika, tako rekoč nevidnosti jezika in forme pokaže piščevo mojstrstvo. Kajti v tej situaciji je najmanj vseeno, kako so besede sopostavljene. Prvič je izjemen dosežek, da pesem zveni kot pesem, a je hkrati jezikovna in formalna plat skorajda neopazna. In dalje; ker se zvočna in pomenska raven v poeziji prepletata, (kot je bilo pravkar rečeno) je v poeziji, katere pomen v celoti temelji na relaciji, logično izjemnega pomena tudi sopostavljenost besed. Najbrž mi ni treba poudariti, koliko truda je potrebnega, da pri tem besede ne postanejo vsiljive (kot na primer v slabih rimah, ki jih tako radi obsojamo).

     

    Morda se komu še vedno zdi, da takšna poezija nič ne prinaša. A to navsezadnje ni njen namen. Naj mi bo dovoljeno, da zaključim z nekaj verzi iz četrte pesmi Aprilskih prigod: “Skozi nova okna sem jo pripravljen / videti drugače.” To si rekel –  /  ampak kaj si s tem mislil? V tej poeziji morda res ni novega razgleda, je pa zato stari toliko jasnejši.

    Sorodni članki: