• Datum objave: nedelja, 3. april 2016
  • Po motivih libreta 1001 Katje Perat: Tisoč in ena noč

    • Premiera: 1. 3. 2016, Mestno gledališče ljubljansko
    • Režija: Ivana Djilas
    • Dramaturgija: Petra Pogorevc
    • Igrajo: Gregor Gruden/Boris Ostan, Viktorija Bencik Emeršič, Gregor Čušin, Tanja Dimitrievska, Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Nina Rakovec, Domen Valič, Blaž Celarec/Gašper Peršl, Boštjan Gombač/Primož Fleischmann/Jan Tomšič, Igor Leonardi/Marko Korošec

    Arabske pravljice iz legendarne zbirke Tisoč in ena noč so letos doživele krstno uprizoritev na slovenskih odrih.

     

    Arabske pravljice iz legendarne zbirke Tisoč in ena noč so letos doživele krstno uprizoritev na slovenskih odrih. Po motivih libereta 1001 Katje Perat so igralci pod taktirko režiserke Ivane Djilas ustvarili muzikal, glasbo zanj pa je prispeval Boštjan Gombač.

     

    Besedilo libreta poleg Šeherezadinih zgodb tematizira tudi njen odnos do gospodarja Šahriarja ter z mešanico kratkih in dolgih replik ustvari nenavaden ritem branja. V razlago Šahriarjevih dejanj avtorica libreta ne poseže. Režiserka Ivana Djilas je od samega besedila ohranila malo, saj ga je skozi predstavo namreč skoraj nemogoče zaslediti. Uprizoritev se odvija na sultanovem dvoru, ki se zaradi ženine prevare odloči, da želi vsak večer v posteljo dobiti novo devico, ki mora nato ob zori umreti. Potek njegovega novega načina življenja prekine vezirjeva hči Šeherezada, ki ga namesto z mesenimi užitki zabava s pripovedovanjem zgodb. A ker prvo noč s pripovedovanjem konča ravno v trenutku, ko je dogajanje v zgodbi najbolj zanimivo, ji sultan podari še eno noč. Šeherezada nadaljuje s svojim pripovedovanjem in tako na dvoru ostane tisoč in eno noč.

     

    Tisoč in ena noč je poleg Grimmovih pravljic ena najbolj slavnih zbirk pravljic in je, tako kot katero koli drugo daljše prozno besedilo, poseben podvig za odrske ustvarjalce. Delo je izrazito dvoslojno, saj se bralcu naenkrat odstirata Šeherezadina zgodba ter obsežen opus arabskih pripovedk. To je morda tudi razlog, zakaj so se ustvarjalci raje kot na izvirno besedilo naslonili na libreto Katje Perat ter ga predelali in spremenili izbor pripovedk. Slednje pa je tudi svojevrsten izziv, saj je vključevanje in izločevanje zgodb izrazito subjektiven postopek.

     

    Šeherezadina vloga ni dodeljena le enemu igralcu, ampak je razporejena med vse nastopajoče in posledično tok pripovedovanja ne postane dolgočasen ali predvidljiv. Razen tehnične prednosti pa višjega, simbolnega pomena te poteze ni zaznati. Vsaka zgodba je predstavljena z različnimi tehnikami govora in igre ter je pospremljena z izvirno koreografijo (koreografinja: Maša Kagao Knez), ki kljub modernim elementom sledi tradicionalnim orientalskim plesom in poskrbi, da se gledalcu pred očmi razprostre svet orienta. Vseeno pa ima igra velik manko kar se tiče igre, saj celotna uprizoritev temelji na relativno golem pripovedovanju, ki pa je na trenutke nedodelano in daje občutek bralne uprizoritve.

    Orientalska kultura je s pridihom sodobnosti vpeljana tudi v kostumografijo (kostumografinja: Jelena Proković). Igralci so odeti v črne kostume z zlatimi detajli, kar ustvari vtis mističnih pripovedovalcev. Zaradi enotne kostumografije delujejo združeno in nakazujejo na svojo skupno vlogo Šeherezade, pripovedovanje pa je tisto, ki jih kot posameznike predstavi občinstvu.

     

    Glasba v mjuziklu pusti sladko-grenki priokus. Boštjan Gombač je ustvaril popolne melodije za to uprizoritev, saj je, tako kot koreografinja in kostumografinja, združil staro z novim in jima vgradil dramatičnost gledališča. Ritmi vzhoda se prepletajo z modernimi oblikami glasbe, a je prehod iz ene skrajnosti v drugo na trenutke drastičen. Ena od zgodb je pospremljena z raperskim vložkom, ki pa ni dodelan, izgovorjava je nejasna, prav tako pa izbira te zvrsti ne pripomore k prepletu staroarabskega z modernim. Rap že dolgo ni več moderna zvrst glasbe. Dodatno moč pa glasbi dodajo močni vokali igralcev, ki svoje veščine petja izkoristijo za pripovedovanje nekaterih delov zgodb, hkrati pa se preizkusijo tudi v igranju inštrumentov vzhodne kulture.

     

    V navalu modernizacije gledališča je uprizoritev Tisoč in ena noč uspela ohraniti svoje bistvo, ki se skriva v misteriozni atmosferi vzhodnega sveta. A medtem ko scenografija in kostumografija navdušita, pa imajo ostali elementi predstave pečat nedodelanosti, ki ga spremlja nekoliko plehek poskus aktualizacije. Morda še najbolj spretno izpeljan je konec, ko igralci, tako kot Šeherezada, predstavo končajo na vrhuncu napete zgodbe in gledalca pustijo z radovednostjo in spominom na uvodni verz: “Človek je šibka igrača v rokah usode.”

     

    Sorodni članki: