• Datum objave: sobota, 30. januar 2016
  • Paolo Giordano: Črnina in srebro

    • Založba: Mladinska knjiga
    • Leto izida: 2014

    Na dolgi rok vsaka ljubezen potrebuje nekoga, ki jo vidi, prepozna in potrdi, sicer se zgodi, da o njej podvomimo. Brez njenega pogleda sva se čutila ogrožena. (21)

    Italijanski pisatelj Paolo Giordano, ki se je slovenskim bralcem prikupil s Samotnostjo praštevil (2010) in dve leti kasneje še s Človeškim telesom (2013), je tudi v najnovejšem romanu zvest svoji prepoznavni pripovedni maniri, ki jo gradi z izpiljenim narativnim slogom, stkanim iz neverjetne miline in nostalgije. Prvoosebni pripovedovalec zgodbo začne s koncem, ki jo predstavlja smrt hiše pomočnice, gospe A., nato pa se preko spominskih fragmentov vrača v vedno bolj oddaljeno preteklost (in skače nazaj v sedanjost). Pred bralcem razgrne najpomembnejše spomine, povezane z gospo A. oz. Babette, kot sta ji ljubkovalno pravila, in ki je bila sprva mišljena bolj kot začasna pomočnica v času Norine problematične nosečnosti. Na koncu je potem ostala dlje, uradno kot gospodinja, neuradno pa kot članica družine, ki je nadomeščala Emanuelovo babico, in kot nekdo, ki je bil tam zato, da je vsakič znova iskal, videl in potrjeval ljubezen, ki bi sicer počasi, a vztrajno buhtela iz gnezda mlade družine.

     

    Čeprav suspenza v romanu praktično ni, izpiljen slog in vsakdanje modrosti, ki jih sem ter tja natrosi pripovedovalec, prepričajo bralca, da je knjigo vredno prebrati – in bere se jo izredno hitro, saj gre za relativno kratek roman, ki se ukvarja s človeško minljivostjo, ljubeznijo, žalostjo in nostalgijo, torej s pravo paleto občutij, ki vedno spremljajo smrt ljubljenih. Kljub sentimentalni vrednosti, ki jo imajo spomini za glavnega junaka, delu ne moremo očitati patetitke ali sentimentalizma, zopet zahvaljujoč Giordanovemu čutu za pripovedovanje, pa tudi zato ker ne gre za plehko življenjsko filozofijo, ki je nastala na prvo žogo, temveč za logična in preprosta, a izjemno globoka spoznanja, ki sledijo smrti glavne junakinje – to  Babette, kljub temu da jo opazujemo iz drugega gledišča, nedvomno je. Po njeni smrti  zakonca ostaneta sama, obremenjena s težo preteklosti in rutine vsakdana, kar med njima gradi vedno večji prepad. Spretno okarakterizirana bolj ali manj uspešno predstavljata spoj črnine in srebra, pri čemer pripovedovalec na eni strani predstavlja racionalni, logični oz. razumski princip, njegova žena na drugi pa princip čustev, lepote in estetskosti nasploh (nasprotje, ki je razvidno tudi v njunem poklicu, pripovedovalec je fizik, Nora je notranja opremljevalka prostorov).  Na drugi strani gospa A pred bralca stopa kot izjemno goreča vernica, ki vsak dan tiči v cerkvi, v življenju pa se ravna po starokopitnih načelih, od katerih ne odstopa, in je, po besedah pripovedovalca, na moč trdovratna. Potem ko ji diagnosticirajo bolezen, izgubi vso svojo vero, se obrne stran od boga in počne vse tisto, česar si prej, ko je bila pri močeh, ni dovolila. Je tudi zvesta bralka jutranjega horoskopa in izjemno vraževerena, saj je, ko zagleda neznanega ptiča, ki po ljudskem izročilu prinaša smrt, trdno prepričana, da bo ta doletela tudi njo. Čeprav predvsem branje raznih horoskopov na prvi pogled ne gre skupaj z gorečo vero (ta je namreč tako globoka, da se s prvim skoraj vedno izključuje) in bi liku lahko očitali določeno mero neprepričljivosti, sploh če temu dodamo še njene nenadne izbruhe čustev in hladno ravnodušnost ob pogovorih, ki se dotikajo telesnih funkcij, temu ni tako; glavna junakinja je namreč v svojih potezah in karakterizaciji izjemno večplasten lik, ki mu sama, če bi ga srečala v realnosti, zagotovo ne bi verjela. A je že tako, da nam z banalnostmi v večji meri streže življenje in ne literatura …

     

    Atmosfera romana spominja na tisto, ki jo srečamo v Samotnosti praštevil, pa tudi tematika je podobna, saj oba romana obravnavata tragičen dogodek in posledice, ki jih ta prinese, pri čemer Giordanu iz tehničnega vidika ne moremo očitati prav ničesar. A kot povsem običajne bralke se me njegovo najnovejše delo ni dotaknilo. Morda zato, ker težko verjamem, da je imela smrt hišne pomočnice na življenje zakoncev tolikšen vpliv (sploh v današnjem hitrem tempu), pa tudi zato, ker ta močan vpliv na njuno ljubezen pravzprav ni nikjer neposredno razviden. Tudi, če je bila tam, da je njuno ljubezen potrdila, ko se je že zdelo, da bo ta izginila neznano kam, se tega verjetno ne da storiti zgolj z nizanjem življenjskih modrosti ali pa primerjavo svojega zakonskega življenja – ki je iz čisto drugačnega časa in sestavljen iz tradiconalne razdelitve moško-ženskih vlog – z življenjem omenjenih zakoncev. A morda je za obuditev starih čustev včasih dovolj le prisotnost tretje osebe. Če verjamemo temu, je razlog za neprepričljivost lahko le še Giordanova pripovedna manira in atmosfera, ki jo s pomočjo le-te ustvarja v romanu. Ravno zaradi sloga celoten roman namreč deluje izjemno hladno, ravnodušno, kar bralcu odvzame možnost identifikacije s prebranim. Beseda, ki me bo vedno asociirala na ta roman, je tišina. Čeprav sem se ob branju ustavljala in si sem ter tja kakšno domislico celo podčrtala, je neka sicer univerzalna tema na koncu tiho izzvenela in ko sem zaprla knjigo, o prebranem nisem več razmišljala. Nisem pa čisto prepričana, če je to tisto, kar je avtor želel doseči.

     

    Sorodni članki: