• Datum objave: sreda, 28. november 2018
  • Nathacha Appanah: Povratnik nasilja

    • Založba: Sanje
    • Leto izida: 2017
    • Prevod: Katja Zakrajšek

    Povratnik nasilja je fikcijski roman, ki je realnost Mayotta, kjer je več kot 40 % prebivalcev ilegalnih pribežnikov, zbudil iz pozabe.

    Če se osredotočimo na etimološki izvor bibličnega imena Mojzes, moramo dečka, zapuščenega v Nilu, povezovati z nevarnostjo utopitve. Mojzes je namreč »ta, ki je bil izvlečen iz vode«, in ta, katerega je, po zapisu iz Eksodusa, iz vode rešila egiptovska princesa. Moïse, francoska različica tega imena, pa je osrednji junak romana Povratnik nasilja (2017) in le eden izmed številnih otrok, ki so se izognili utopitvi in z zasilnimi čolni, imenovanimi kwasa-kwasa, pripluli na francoski čezmorski departma Mayotte. Otok, ki leži med Madagaskarjem in Mozambikom, velja, z vso ironijo, ki jo ta podatek premore, za najrevnejši del francoskega ozemlja, ki pa zaradi svoje francoske administracije vendarle privlači mnoge migrante z drugih komorskih otokov in vzhodne Afrike. Plovba po Indijskem oceanu in pristanek na Mayotte pa skrivata številne nevarnosti, katerim ne uide niti Moïse, ki ga mama, verujoč, da zaradi genetske anomalije poseduje zle duhove, takoj ob pristanku s čolna zapusti. Moïsa nato pod pretvezo lažnega očetovstva reši Francozinja Marie, ki obsedena z nezmožnostjo zanositve izkoristi »vse luknje v tej deželi in vse hibe tega otoka« ter dečka vzame k sebi.

     

    Povratnik nasilja, ki je v prevodu Katje Zakrajšek izšel pri založbi Sanje, je fikcijski roman, ki je realnost Mayotta, kjer je več kot 40 % prebivalcev ilegalnih pribežnikov, zbudil iz pozabe. Mauricijsko-francoska pisateljica Nathacha Appanah je navdih za roman dobila, ko so se ji ob pristanku na Mayotte ob pogledu na gruče zapuščenih in na ulicah živečih migrantskih otrok brez spremstva razblinile vse naivne in romantične predstave o tropskem življenju na otoku.

     

    Ravno nasprotno od usode številnih migrantskih otrok pa Moïse, sedaj Mariejin posvojenec, pripada peščici premožnih Mayottčanov, ki v »tropskem paradižu« živijo svojevrstno privilegirano življenje. Hodi v zasebno šolo, za zajtrk jé kruhke z nutelo, govori brezhibno francoščino, prebira knjige in ob nedeljah hodi na izlete do idiličnih plaž otoka. Ob najstniškem iskanju identitete se Moïse začne spraševati o lastnem izvoru. Ko Marie končno zbere pogum in mu razkrije resnico o njegovem poreklu – če ga Marie ne bi »rešila iz vode« bi namreč tudi on bil le eden izmed prihodnosti oropanih ilegalcev –, začne Moïse kuhati zamero. Njegovo dosedanje življenje se mu nenadoma zazdi kot laž, kot igra, ki jo je zrežirala Marie, in v kateri ga je vzgojila v »črnega muzungija« (op. tujca), v »črnega belca«, v Francoza s črno kožo, v asimiliranega Afričana. »Nisem več hotel tistega varnega življenja, tistega belskega življenja, tistih belskih oblačil, tiste belske muzike, ki te ne ponese nikamor, in tistih knjig, ki govorijo o trsju in vrbah. Hotel sem, da bi me oblival znoj črnega moškega, hotel sem jesti čilije in manioko, kot sem prej jedel kekse Lu in marmelado, hotel sem tamtamov in krikov, nisem hotel biti muzungu, tujec. Hotel sem pripadati nekemu kraju in poznati svoje prave starše,« v vsej svoji odtujenosti in razočaranju pove Moïse, čigar življenje se po spoznanju lastnega izvora popolnoma obrne.

     

    V želji, da bi živel življenje, ki mu je bilo namenjeno pred posvojitvijo, se Moïse zaplete z Brucom, vodjo revnega, barakarskega in s kriminalom prenasičenega Kawenija, predela mesta, ki je zaradi nenehnih spopadov dobil neuraden naziv Gaza. A namesto pričakovane podobnosti in skupne pripadnosti njuna interakcija ravno nasprotno postane stičišče dveh neenakih družbenih sfer. Za Bruca in ostale člane tolpe Moïse vselej ostaja mentalni belec in s tem tudi ekonomski privilegiranec, v odnosu do katerega se manifestira vsa postkolonialna jeza na strukturno družbeno neenakost in nepravičnost. »Ti imaš črno kožo kot jaz, besede pa bele in neslane kot muzunguji, moral sem pokazati, da takim znam dati vetra,« pojasni Bruce. Naraščajočo jezo Bruca spremlja naraščajoče nasilje, ki preko verižne reakcije kriminalnih dejanj doseže vrhunec v Brucovem umoru.

     

    V izluščenem jeziku in s slikovitimi besedami je Nathachi Appanah skozi večglasno naracijo petih pripovedovalcev uspelo ubesediti vso tragičnost najstniškega kriminala, v katerega so hote in nehote pahnjeni mladostniki. Krajša prvoosebna in fragmentirana poglavja, ki delujejo kot zmeden in istočasno kar najbolj iskren tok misli, nas popeljejo v kompleksen uvid človeških odzivov na grozovite življenjske okoliščine. Ko Moïse brutalno ustreli Bruca, nam večglasna naracija ponudi tudi večplasten uvid v umor, kar ustvari učinek bralčevega sočustvovanja tako z žrtvami kot tudi s kriminalci, tako z ilegalnimi prišleki kot tudi s francoskimi »domačini«. Mehanizem nasilja je v romanu ponazorjen na tako resničen in avtentičen način, da se na začetku jasno postavljene opozicije med dobrim in slabim, bogatim in revnim, domačim in tujim, na koncu vendarle prepletejo med seboj v situacije, ki terjajo predvsem žrtve.

     

    Vseh pet pripovedovalcev (Marie, Moïse, Bruce, Oliver, Stéphane) pa za nastali zaplet v veliki meri krivi samo stanje na Mayottu. Medtem ko Marie trdi, da je ta dežela iz njih naredila zla bitja in jih ovila z lovkami, iz katerih se ne morejo rešiti, Moïse pojasnjuje Brucu, da je ta otok iz njiju naredil psa. Policaj Oliver, ki izvaja francoski zakon na afriškem otoku, enostavno in z distanco povzame, da Mayottčani »živijo v vzporedni dimenziji, kjer to, kar se zgodi na otoku, nikoli ne seže čez morje«. Zdi se, da geografska oddaljenost vendarle dopušča opravičljivo mero ravnodušnosti in amnezije do francoskega otoka, kjer trupla otrok naplavljajo na rajske plaže vsak dan in kjer so ilegalni mladostniki pahnjeni na brezizhodno pot kriminala.

     

    Lansko leto, ko se je francoski predsednik Emmanuel Macron neslano pošalil na račun mayottških kwasa-kwas, rekoč, da imajo te bore malo opraviti z ribarjenjem, saj predvsem prevažajo Komorčane, je ta brezčutna in dehumanizirana šala pravzaprav ubesedila povsem realno stanje in realen odnos do tega francoskega čezmorskega teritorija. Navsezadnje je francoski otok sredi Indijskega oceana »zgodba o deželi, ki se blešči kot tisoč sonc in kamor si vsi želijo. Za to obstajajo besede: eldorado, fatamorgana, raj, grad v oblakih, utopija, Lampedusa«. Tako je Mayotte ena tistih točk v bližini južnega povratnika, kjer se sanje in upanje pod težo polpretekle politične zgodovine skorajda nujno ne manifestirajo v nič drugega kot le v situacije brezizhodnega nasilja.

    Sorodni članki: