• Datum objave: četrtek, 24. januar 2019
  • Mary Poppins se vrača (Mary Poppins Returns)

    • Režija: Rob Marshall
    • Igralska zasedba: Emily Blunt, Meryl Streep, Colin Firth, Emily Mortimer, Angela Lansbury
    • Datum izida: 19. december 2018 (ZDA), 27. december 2018 (Slovenija)
    • Ocena: 7/10

    Najbolj znana angleška varuška Mary Poppins se vrača v magično barviti podobi, pod katero se je podpisal režiser muzikalov Rob Marshall. Dogajanje je postavljeno v London, petindvajset let po prvem delu, ki je bil nominiran za trinajst oskarjev.

    Če je karkoli obdržalo otroški duh originala iz leta 1964, potem je to vedno nasmejani, karizmatični in plešoči danes 93-letni Dick Van Dyke. Zares neverjetni prizori, skok v daljno preteklost in več kot soliden poklon enemu največjih muzikalov v vsej filmski zgodovini. Kdo bi si mislil, da Van Dyke sploh ni treniran plesalec, ampak je to sposobnost odkril šele pri tridesetih letih, ko je to od njega zahtevala filmska vloga? Prisotnost legendarne televizijske osebnosti je sodobni priredbi dala tisti končni potrebni pečat, zaradi katerega je več kot vredna svoje filmske priredbe in je v kinodvorane privabila tako privržence dela Julie Andrews kot tiste, ki so se z zgodbo pisateljice P.L. Travers šele spoznali. Obstajajo priredbe, ki so narejene izključno zaradi denarja, potem pa so tukaj še druge vrste ponovnih upodobitev, ki za svojimi nastanki dejansko skrivajo ideje in dodajo neko novo dimenzijo. Mary Poppins se vrača je ena tistih redkih, a nadvse posrečenih.

     

    Režiser Rob Marshall (Chicago [2002], Devet [Nine, 2009], Zgodbe iz hoste [Into the Woods, 2014]) je mojster svojega posla, zato je nič kaj nepričakovano pohvalno obdržal občutek in idejo originala, hkrati pa je v nadaljevanje, ki nosi tisoč in en pomežik uvodniku, vdihnil tudi svežo sapo. Tako še enkrat več skočimo v animacijo, kjer se stikata resničnost in fantazija, meja pa je vse bolj zabrisana. Srečamo se z odraslima otrokoma, za katera je pred mnogimi leti skrbela varuška z magičnim govorečim dežnikom in do potankosti urejenim stilom. V skorajda vseh pogledih popolna in nezmotljiva, vedno dobre volje, radoživa in iskriva. Takšna, ki se rada igra in zabava otroke, nikoli pa se ne razlaga ali pojasnjuje. Prav tako ne izvemo dosti o tem, od kje prihaja ali kakšno je njeno ozadje. Navsezadnje se takrat, ko jo najbolj potrebujejo, na svojem barvitem dežniku spusti kar z neba. Tebi nič meni nič mora opraviti nalogo in pomagati družini v stiski. Takšna je bila Mary Poppins že od nekdaj.

     

     

    V njene čevlje je stopila Emily Blunt, na platnu pa so ji družbo delali še Lin-Manuel MirandaEmily Mortimer in Ben Whishaw. Čudovita zasedba, ki se je odlično spoprijela tako z dramsko igro kot s plesnimi točkami in napevi. Še posebno očarljivi so otroci. Michael in Jane sta sedaj že odrasla, njuna priljubljena varuška Marry Poppins pa ju obišče, da bi družini pomagala vrniti veselje, ki so ga izgubili v času njene odsotnosti. Pravi, da bo ostala, dokler se ne odprejo vrata. Ali pa dokler ne zapiha veter in je ne odnese drugam. Tja, kjer jo potrebujejo. Tako pove v svoji malce bolj hladni in odrezavi naravi, kot smo je bili vajeni, odkar smo jo nazadnje videli, ampak ji težko očitamo šibko karakterizacijo, ker nič kaj bogatejše ni bila prikazana že v prvem delu.

     

    Je bila pa zato takrat njena vloga v družini toliko bolj razumljiva in razdelana. Otroka sta namreč potrebovala vzgojo in brezpogojno ljubezen staršev, pri čemer je bila do sklepnih naslovov zelo uspešna, saj jih je zbližala in povezala. Tokrat – pa čeprav ne gre toliko za primerjavo kot ugotavljanje podobnosti in razlik – razlog za njen prihod ni enako jasno definiran, a je vseeno sprejeta z odprtimi rokami. Njene poteze niso tako vedre, leta pa je niso naredila nič starejšo, le bolj strogo.

     

     

    Največja kvaliteta filma je v zavedanju svojih prednosti in slabosti, kar v dotičnem primeru pomeni živo kinematografijo, prijetno topel ton in tehnično popolno izvedene glasbene točke na čelu z zvezdniško zasedbo. Ta medse privabi Meryl Streep, Colina Firtha, Julie Walters, najbolj pa seveda očarata povratnik Dick Van Dyke in Angela Lansbury. Slednja kljub zavidljivim letom žari z nasmehom in ljubečim pogledom.

     

    Edino, kar pogrešamo, je Julie Andrews, ki pa je sodelovanje zavrnila iz spoštovanja do Emily Blunt. Čutila je, da bi njena prisotnost odvrnila pozornost od glavne junakinje, ki je popolna izbira za predajo štafetne palice. Film ne odkriva tople vode niti ne nastavlja nastavkov za naslednja poglavja, pač pa pogreva staro dobro klasiko in obuja sentimentalizem, hkrati pa z moderno verzijo k plesu in petju vabi tudi novo občinstvo. Uči nas, da je mogoče prav vse. Tudi tisto nemogoče. In ni je čez otroško igrivost in radovednost. Življenje je muzikal, odvisno je le, če se ga odločiš zaplesati.

     

    Napovednik:

    Sorodni članki: