• Datum objave: sreda, 24. februar 2016
  • Magdalena Reiter: Oblike razdalje

    • Premiera: 12. 2. 2016, Center kulture Španski borci
    • Koncept in koreografija: Magdalena Reiter
    • Dramaturgija: Andreja Kopač
    • Nastopajo: Lada Petrovski Ternovšek, Leon Marič, Magdalena Reiter

    Koreografinja se je različnih oblik razdalj in pripadanja lotila skozi več perspektiv; pred nas je postavila sola, duete in trio, ki se vsak na svoj način ukvarjajo z odtujenostjo.

    Oblike razdalje se ukvarjajo z različnimi oblikami distanc, značilnimi za sodobnega človeka, ki pa jim vedno znova nasprotuje želja po pripadnosti. Koreografinja se je različnih oblik razdalj in pripadanja lotila skozi več perspektiv; pred nas je postavila sola, duete in trio, ki se vsak na svoj način ukvarjajo z odtujenostjo. Izseki, ki se odvijajo pred nami, prikazujejo razdeljenost spomina in odnose, ki zapolnijo luknje v njem ter s tem ustvarjajo razdalje med sedanjostjo in preteklostjo. Prav zaradi te fragmentiranosti predstave se v njej pojavlja tudi mnogo gibalnih jezikov. Vsak solist tako prikaže sebi popolnoma lastno gibanje, ki ga venomer zaznamuje kakšna kvaliteta, ki je v tem primeru medij za čustveno komunikacijo med izvajalcem in gledalcem. Prvega solista zaznamuje izredno odsekano gibanje, ki pa se zdi prenapolnjeno z energijo, kar pri gledalcu ustvari občutek živčnosti. Neprijetni občutki zaznamujejo tudi naslednji solo, katerega gibanje izvira iz nam dobro poznanih vsakodnevnih gest, ki neposredno utelešajo in prikazujejo različna čustvena stanja. Zadnji izmed solov je tako popolno nasprotje prvima dvema; gibanje je fluidno in lahkotno, zdi se, kot bi bilo izvedeno brez vsakršnega napora. Ta paleta raznolikega gibanja nam dobro prikaže različna občutja, ki lahko prevevajo človeka v trenutkih oddaljenosti. Zanje ni vedno nujno, da so negativna, saj tudi razdalj ne občutimo vedno kot  nekaj slabega. Fluidnost in raznolikost se ohranjata tudi v gibalnem jeziku skupnih delov, kjer se najbolj vidno gradi na intenziteti, ko skozi petdeset minut plesalci potujejo od popolne oddaljenosti do dejanskega fizičnega kontakta. Stopnjevanje je odlično prikazano skozi prostorske postavitve plesalcev v triu. Od trikotnika na začetku se nato premaknejo bliže drug drugemu, kjer se zgodi nekakšna igra rok. Nadgrajevanje le-te pripelje do izvrstnega trenutka, v katerem je oddaljenost med osebami v tesni fizični bližini prikazana z neprevidnimi gibi, ki brezbrižno trčijo ob oviro; drugega človeka. Nastopajoči dobro zapolnijo prostor, tako s prostorsko postavitvijo kot tudi s svojim gibanjem, ki je dobro vpeto v prostor ter izvedeno jasno in energično. Na trenutke je vnešene energije v gibanje celo preveč, kar povzroči rahlo neusklajenost, ki pa je moteča le za res pozornega gledalca.

     

    Glasba, za katero je poskrbel Mitja Vrhovnik Smrekar, igra močno vlogo pri gradnji vzdušja, saj s svojimi elektronskimi zvoki določa atmosfero prizora, ki ga gledamo. Kjer gradnja napetosti sama po sebi ne deluje, ji na pomoč priskoči glasba s svojim stopnjevanjem v glasnosti in bogatosti. Prav pomanjkanje izrazite gradnje napetosti je tisto, kar predstavo na trenutke naredi monotono. Kljub vidnemu stopnjevanju v gibanju in medsebojnih odnosih morda manjka nek trenutek, kjer bi se zgodil višek napetosti, saj kljub svoji raznolikosti gibanje hkrati ves čas ostaja na isti frekvenci. Dober potencial za ta trenutek nosi video, ki v primerjavi z neko oddaljenostjo, ki jo čutimo na odru, prikaže intimno bližino in tako poda zanimiv kontrast že videnemu.

     

    Bližina in oddaljenost sta temi, ki se v predstavi dobro udejanjata skozi več kanalov. Že sama razdeljenost predstave na več delov, ki so med seboj ločeni z zatemnitvijo, prikazuje mehanizem spomina, ki jo nato nadgradi še občasna repeticija določenih gibalnih kombinacij z majhnimi spremembami, ki so nastale v času med prej in zdaj. Različne faze odtujenosti so nam dobro predstavljene tudi skozi fizični aspekt predstave, pri katerem vidimo tako odzive posameznikov kot tudi vprašanje razdalje ob dejanski prisotnosti drugih. Prav ti skupinski deli so ključni, da dele povežejo v neko celoto in tako predstava ne ostane le skupek naključnih koreografij.

    Sorodni članki: