• Datum objave: ponedeljek, 9. november 2015
  • Laurel Halo – In Situ

    • Datum izida: 29. 9. 2015
    • Založba: Honest Jon’s Records
    • Ocena: 8/10

    In Situ smiselno povzame dozdajšnjo glasbeno pot Laurel Halo in ilustrira rezultirajočo zrelost, ter začrta perspektiven itinerar za njene nadaljne projekte.

    Z začetkom letošnje jeseni si je nov dodatek v diskografijo privoščila Laurel Halo, michiganska (via Berlin) avtorica in sukalka plošč. Po dveh daljših in dveh krajših ploščah izdanih preko britanske založbe Hyperdub, ki so njeno ime čvrsto umestile v sodobno elektronsko sceno, sedaj predstavlja svežo porcijo zorjene tehnaže. Dvojna 12-colska izdaja, tokrat iz hrama Honest Jon’s Records, nosi naslov In Situ, “na mestu samem”, predstavlja pa jasen in dobrodošel korak naprej v razvijajočem se glasbenem opusu.

     

     

    Dogajanje odpre “Situation”, ki s pronicajočimi akordi sintetizatorja ustvari prostor za nesimetričen utrip basovskega bobna. Kljub izpahnjenosti postane ritem hitro nalezljiv – gre namreč za dobro premišljeno produkcijo, ki nove elemente uvaja spretno in subtilno, ter poslušalca postavi v stalno razvijajoče se zvočno okolje. Rezultat je proga, ki kljub zadržanosti in minimalizmu nikdar ne zapade v stagnacijo, pač pa pri razvoju vztraja do samega konca. Podobno idejo lahko opazimo v vseh osmih progah albuma; v tem pa leži ključna razlika med Laurelino prejšnjo ploščo, Chance of Rain, in pričujočim albumom. Medtem ko prva deluje kot začrtano potovanje po zvočni pokrajini, gre pri slednjem za efektivno zbirko manjših celot, ki so med seboj povezane, a neodvisne, vrstni red pa je tam le kot namig, ne navodilo.

     

     

    Kljub idejni podobnosti med komadi pa so si ti med seboj precej različni. Sledeči “Leaves”, na primer, s prijetnim sintetizatorskim dronom, ki lebdi v zraku medtem ko mimo njega pada cela paleta različnih zvočnih fragmentov, spominja na ambientalne meditacije Wolfganga Voigta; “Nah” na polovici albuma prikliče modularne perkusivne vzorce posebej zančilne za Marka Fella in njegov projekt SND. Ritem bobnov in tolkal je ponekod glavno vodilo, okoli katerga se zvočna slika izoblikuje, kot naprimer pri “Drift”; spet drugod pa služi boben le kot zvočna tekstura, ki zapolni praznino okrog sintetizirane melodije, kar opazimo na progi “Nimrud” proti koncu albuma. Potem se najdejo še vplivi pridušenega dub-techna pri “Nebenwirkungen”, namige na polomljeno tehnažo tipa Actress v komadu “Shake”, album pa zaključi “Focus I”, ki v odločni jazzovski maniri niza intervale na električnem klavirju ob vztrajni tehnoidni podlagi.

     

     

    Taka mineštra vplivov na papirju zveni kot prenasičena zmeda, a pod mojstrsko taktirko Laurel Halo postanejo ti vplivi ukročeni in smiselno vpeti v kontekst njenega dela. Tako tudi na ravni celotnih albumov In Situ smiselno povzame njeno dozdajšnjo glasbeno pot in ilustrira rezultirajočo zrelost, ter začrta perspektiven itinerar za njene nadaljne projekte.

     

     

    Skladba “Focus 1”:

     

    Sorodni članki: