• Datum objave: torek, 19. junij 2018
  • Krotko dekle (Krotkaja, rež. Sergej Loznica, 2017)

    • +

    Sergej Loznica v triurnem filmu, ki modernizira istoimensko kratko zgodbo Dostojevskega, postreže z mučno zgodbo mlade ženske brez imena.

    Sergej Loznica v triurnem filmu, ki modernizira istoimensko kratko zgodbo Dostojevskega, postreže z mučno zgodbo mlade ženske brez imena. Življenje krotkega dekleta je postavljeno v majhno vasico in je hkrati poosebitev trpljenja ruskega naroda. Film kaže brutalno in realistično usodo življenjskih tegob. V začetku eden izmed stranskih likov celo nazdravi na večno trpljenje.

     

    Visikina Makovtseva, ki igra krotko bitje, uspe odlično odigrati večno trajajoč trenutek ostrega, utrujenega in nesmejočega obraza, ki kot trpeč, vseprisoten simbol plove skozi film. Krotko dekle se skozi filmsko zgodbo odpravi na križev pot, katerega cilj je prinesti paket z osnovnimi življenjskimi potrebščinami svojemu možu v zapor. A skozi postaje njenega križevega pota, kjer se sooča z nerazumevajočimi uradniki, njen cilj preprosto postane najti svojega moža. Kljub vsej nesramnosti in zavrnitvah, ki jih doživi na železniški postaji, carini, zaporu in uradih, protagonistka vztraja, kar sicer ne vliva upanja v njen uspeh, le potrjuje njen počasen in trpeč propad. Njena nuja po iskanju novih možnosti za doseg cilja je namreč že v naprej obsojena na propad. Krotkost dekleta, ki jo izpostavi že naslov, odraža pasivno toleranco in v peklu uradov protagonistki nudi edino možnost preživetja. A kljub svoji krotkosti neimenovano dekle sprašuje preveč, kar jo tako počasi pogublja.

     

    Krotkaya3

     

    Kljub temu, da se protagonistkino potovanje dogaja v sedanjosti, počasi vodi v rusko preteklost, najprej režim in nadzor spominjata na »temačno« 20. stoletje, čas Stalina in druge svetovne vojne. Na koncu se Krotko dekle znajde v gozdnem dvorcu, ki popelje v 19. stoletje, polno gangsterstva, prostitucije in likvidacij ruskega ljudstva. 19. stoletje se močno odseva tudi v pesmi o ščurku, ki jo poje eden izmed stranskih likov, imenovan kapitan Lebjadkin, saj jo lahko v trenutku povežemo z mojstroma ruske realistične satire Gogoljem in Saltikov-Ščedrinom.

     

    Še posebej trpeče je opazovati Sartrovsko poved »ljudje smo pekel drug drugemu« oživeti. Skozi svoje potovanje namreč Krotko dekle pomoč išče pri soljudeh, a tudi največja prijaznost se na koncu izkaže kot izdaja njenega zaupanja in poglobi pekel, v katerem išče svojega nedolžnega moža.

     

    Film lahko označim kar kot odisejado ruskega ljudstva, morda celo ljudstva nasploh, v svetu, kjer pravični ne uidejo uničujočim posledicam korupcije, nasilja in predatorstva. Brezupno odisejado pospremi zelo premišljena režija in ne zelo očitna, a ves čas prisotna temačnost, hkrati pa redkobesednost protagonistke ustvarja vseskozi prisotno napetost. Vsi elementi filma zgodbo povežejo in sestavijo v učinkovit prikaz trpljenja.

     

    Napovednik:

    Sorodni članki: