• Datum objave: sreda, 23. marec 2016
  • Jelena Rusjan: ÜberŠkrip

    • 19. februar 2016, Slovensko mladinsko gledališče
    • Režija: Jelena Rusjan
    • Dramaturgija: Andreja Kopač
    • Igrajo: Primož Bezjak, Uroš Kaurin, Katarina Rešek k. g., Ivan Peternelj, Jelena Rusjan in Katarina Stegnar

    ÜberŠkrip vsiljuje strah, povzroča pretresenost in dvom, a kljub temu na nobeni točki ne zapada v neartikulirano histerijo, nesmiselno arhiviranje ali kategoriziranje pojmov, ki jih v svojemu središču obravnava.

    Slika človeške realnosti je nedvomno vezana na vedno znova aktualne sociopolitične konflikte, vojne in smrt. V zgodovinskem prostoru kot tudi v aktualnem času se kot nasprotje navedenenim fenomenom postavlja vprašanje revolucije, anarhije, ter na umetnostni ravni in v tem kontekstu –vprašanje angažiranega gledališča. Najmlajši član glasbeno-performativne trilogije Škripavtorice Jelene Rusjan – ÜberŠkrip, ki je fokusiran ravno na to tematiko, v svoji izhodiščni točki izpostavlja zgoraj navedene pojave, ki jih nadalje obravnava skozi aspekta cikličnosti – neprestanega ponavljanja.

     
    Ta repeticijski element je udarno prisoten v tekstu, ki je po avtoričinih besedah nastal kot kolaž, lepljenka izbranih verzov poezije dela in upora, političnih govorov in ljudskih pregovorov. Tekst predstave ne temelji na dialogu, temveč na sintetiziranju ritmičnih besednih rafalov, ki so močni, na momente vsebinsko nasilni in rahlo nepregledni. Besede v predstavi iz vidika semantične analize ne zahtevajo veliko pozornosti, ker se zelo neposredno in očitno nanašajo na situacijo, ki jo predstava  z vsemi svojimi ostalimi komponentami preizprašuje. V kontekstu predstave se dinamika jezika neizogibno podreja razumljivosti, sterilnosti, uniformnosti in eksplicitnosti, kar publiki ponuja čas za vmesno refleksijo, ki nadalje zaradi tematike in narave teksta intenzivno pulzira med racionalnim in emocionalnim. Na račun »žongliranja« teh impresij je domišljiji kot vmesnemu stanju človeške psihe, ki zahteva razbremenjenost mentalnega prostora, prepuščeno malo manj prostora, z dvema izjemama: v prvem in v zaključnem delu predstave. Morda se tekst na ta način občasno podreja drugim elementom, kot so video, glasba in gib, ki v tem primeru prevzamejo gledalčevo pozornost, vendar v okviru celostne strukture (ki v svoji sami esenci poudarja ravno element cikličnosti) podpira predstavo.

     

     

    Glasba Alda Ivančića markira, manevrira in distorzira vse kar ostane v ozadju in je intuitivno ter drugače neartikulirano, poleg tega v odrski prostor vzpostavlja dramatiko, ki pluje med utopičnim in distopičnim. Vizualni element predstave v obliki videa, kot ga je naredil Jure Lavrin, je nedvomno receptorno intenziven ter nadomešča minimalizem, ki prevladuje na sceni. S tem tudi zelo konkretno definira preostale komponente predstave in v kombinaciji z glasbo posrečeno vzpostavlja celotno dinamiko scenske atmosfere preskakovanja med napetostiin brezbrižnosti. Sinhronizacija obeh estetik, torej reflektivna poetika videa in glasbe, dosega raven ritmične abstrakcije teoretičnega izhodišča predstave.

     

    Enako močno prezenco na odru, kot tudi ključno vlogo v predstavi ima ÜberŠkrip stroj, ki je ves čas prisoten na sceni in v osnovi predstavlja prečiščen prostor za travme. Je v obliki velike bele škatle z notranjim mehanizmom, ki je iz vidika funkcionalnosti kvalitetno dizajnirana, sestavljena in postavljena, ter za katero je dvorana Stare pošte SMG-ja povsem primerne, intimnejše velikosti – v večjih prostorih bi se namreč izgubil občutek nadmoči, ki jo stroj (in s tem predstava) projecira publiki. Vredno omembe je tudi, da je ÜberŠkrip stroj sam po sebi benigen, z njim upravljajo igralci, ki nam tekom predstave razkrivajo njegovo drobovje. S tem se opozarja na dejstvo, smo na simbolni in realistični ravni ljudje tisti, ki poganjamo kolesa vojne.

     

    Kostumi ne zahajajo v preveliko tipiziranost likovne podobe vojne: v primeru ÜberŠkripa bi kostumografija lahko šla celo v militantnost, vendar se odločno drži uniformiranosti delavcev ter s tem izbira pasivnost nad aktivnostjo. Pomembno je tudi dejstvo, da ne omejuje igralcev v gibu ter da ni v konfliktu z ostalimi vizualnimi elementi. Dodelana industrijsko-delavska uniforma s svojo čistočo in belino odpira veliko prostora za strah pred ÜberŠkrip strojem, pred mašinerijo vojne, zgodovine, učinkom pozabe ter opozarja na eksistencialno absurdnost človeške vrste.

     
    Estetika giba v predstavi je zelo minimalistična in koreografija močno potencira sistematičnost, skoraj robotsko uokvirjenost, ter s tem tudi omejenost, vendar ni krčevita in na ravni poziranja. Igralci ilustrativno gestikulirajo, slikajo zgodovino s svojimi telesi, uprizarjajo mašinerijo razčlovečujočega stroja civilizacijskega razvoja in v tem so večinoma povezani in uigrani, z določenimi izjemami v izvedbi Ivana Peternelja, za katere se postavlja vprašanje ali so napake in neprilagojenosti zrežirana analogija za inherentnost morebitnih napak v sistemu (zgodovini, mašineriji,  genetski kodi, naravi)?
    Igralci so na odru zgolj dobro uigran del mehanizma, vzdržujejo precejšnji tempo ter učinkovito lansirajo uniformne, ideološke, politične in vojaške gmote besed v prostor. Poudarjena odločnost in superiornost v mimiki Jelene Rusjan, Katarine Stegnar in Primoža Bezjaka odlično ustreza predstavi in vzpostavlja ravnovesje z mehkejšim pristopom Katarine Rešek in Uroša Kaurina.
    S seganjem v avditorij – aktiviranjem pasivnih članov mašinerije, ter s skupinskim samomorom izven scene, torej s skokom v drugo smer in »izven« stroja, se predstava izogiba morebitni statičnosti in opozarja na polarnost (aktivno-pasivno iskanje rešitev) problematike funkcionalizma. Zanimivo je tudi pomanjkanje spolne karakterizacije, razen v delu predstave, kjer se izrecno opozarja na vojno kot na moško igro, v kateri so ženske zgolj žrtve. Na tej točki ÜberŠkrip s prstom kaže na odrezane glave in vstopi v svoj klimaks, v smrt – igralci izscenirajo samomor in s tem tudi konec enega cikla človeške zgodovine. Sekvenca, ki sledi tej ničelni točki, je obenem zaključni del predstave, v katerem se iz prahu dvigne sevdah, ki v ključnem momentu sproducira t. i. »reset« ÜberŠkrip stroja, ki odpira vrata za novi cikel v zgodovini človeštva.

     

    Publika je v predstavi večinoma pasivizirana, postavljena pred gledališki dogodek, ki napada vse čute, ne da bi se oziral na klasično dramaturško dinamiko in gradnji napetosti. V tej vlogi nemočnega otroka je publika priča celotnemu sistemskemu razpadu, destrukciji, vojni. Jasno je, da gre za gledališče, ki je živo in ki na svoj način nedvomno demonstrira in kritizira.

     

    Tako je ÜberŠkrip svojevrsten glasbeno-performativen koncentrat, ki v svojo kompozicijo zrcali sociopolitične tematike, kot so vojna, smrt, cikličnost človeške zgodovine ipd., na način, da do določene stopnje vojno stanje simulira, vendar se bolj osredotoča na estetizirano, surovo problematiziranje prirojene disfunkcionalnosti človeštva. ÜberŠkrip vsiljuje strah, povzroča pretresenost in dvom, a kljub temu na nobeni točki ne zapada v neartikulirano histerijo, nesmiselno arhiviranje ali kategoriziranje pojmov, ki jih v svojemu središču obravnava.

    Sorodni članki: