• Datum objave: četrtek, 22. oktober 2015
  • Jela Krečič: Ni druge

    • Založba: Beletrina
    • Leto izdaje: 2015

    Za konec lahko potegnemo črto in zapišemo, da Krečičeva na slovensko literarno polje prinaša vsaj roman, kakršnega še nismo imeli, ter ji priznamo inovativnost in humorno žilico, ki jo dokaj spretno uporablja do recimo zadnjega poglavja.

    »Svet ni tako velik, kot se pogosto zdi, sploh če iščeš bližino.«

     

    Romaneskni prvenec Delove novinarke, Jele Krečič, je ljubezenska zgodba, v središče katere je postavljen protagonist Matjaž, za nasprotni spol privlačen, a nekoliko ciničen in zajedljiv mladenič, ki je na začetku romana zlomljen zaradi razpada dolgoletne zveze s svojo ljubeznijo Saro. Čeprav se je Krečičeva v Ni druge lotila zelo klišejske in že neštetokrat obdelane teme, je to storila na inovativen in svež način, saj razpadu zveze v romanu ne sledi resigniranost protagonista, pač pa se ta, da bi si zopet pridobil srce svoje (izgubljene) boljše polovice, odloči, da si bo našel novo partnerko. Pot ga na tej misiji vodi skozi za mlade nadvse aktualne ljubljanske lokacije, recimo Metelkovo in Petkovškovo nabrežje, pa v Jajce in nenazadnje na Hvar. Matjaž na svoji avanturistični pustolovščini naleti na številna dekleta, ki jih osvaja s šaljivimi dovtipi in rahlo mačističnim pristopom, a se vsakič znova izkaže, da vedno nekaj manjka, ali preveč govorijo, so preveč neumne, preveč dolgočasne, in tako zreducirane samo na spolni objekt, ali pa ga, tako kot se zgodi z Brigito, eno izmed množice deklet, zavrnejo same.

     

    Edino izjemo v pestri paleti, ki jo ima na voljo Matjaž, predstavlja komična situacija s Stelo, za katero se izkaže, da v resnici ni ženska, ampak moški, torej Stelo, in je, kar je malček pomenljivo, edini lik v romanu, ki ga Matjaž najbolj začuti, se z njim najbolj ujame:  »/ … / Zakaj ženske ne morejo biti bolj podobne Steli? V trgovino je šla, napravila zajtrk s pomarančnim sokom, z rogljički, kavo in vsem. Še časopis mi je prinesla, meni Delo in Dnevnik, sebi pa je privoščila Lady. A ni posrečena?« (86)

     

    Humor, ki je spretno vpleten v situacije, v katere se zapleta Matjaž, in s katerim so prepleteni dialogi  poskrbi, da pripoved ne zapade v sentimentalizem, ob čemer se bralec zabava, hkrati pa je Krečičeva s tem poskrbela tudi za eno redkih ljubezenskih komedij na slovenskih tleh, ki se od sicer tipičnih primerkov tega žanra (v nasprotju z naslovom) razločuje tudi v tem, da na koncu glavni junak ne pristane in ostane s svojo nesojeno Saro, temveč jo, ko ga ta želi nazaj, zavrne. »Morda sva morala narazen samo zato, da pristaneva tu še enkrat. Saj veš, kot Hollywood, komedija ponovne poroke, kot temu reče Stanley Cavell. Ljubezen je šele v drugo prava ljubezen in komedija,« (218)  na kar ji on popolnoma prizemljeno odvrne: »Sara, verjetno se ni nič zares spremenilo. Niti ti, niti jaz, niti svet … Jaz sem se samo naučil biti brez tebe.« (220)

     

    Če se je vsaj v začetku romana zdelo, da je pripoved hollywodske komedije podobnega tipa presegla, saj je kljub klišejskim situacijam, ki jih obravnava, zavoljo prepričljivejšega sloga in humorja delovala bolj kvalitetno, tega ne moremo trditi za zadnje poglavje, ki se odvije – kako presenetljivo – ravno na poroki. Zgoščenost dogodkov je tu prevelika, odvijajo se s preveliko hitrostjo in bralcu ne dopustijo, da bi zadihal, kaj šele, da bi se že dobro znanim peripetijam vsaj malce od srca nasmejal. Čeprav je Matjaž na koncu srečen v paru in se s tem prikoplje do neke univerzalne resnice, ki jo je skozi celoten roman iskal, vse skupaj nekako izzveni in ne prepriča, saj se, kot že omenjeno, vse zgodi prehitro in preveč lahkotno, da bi temu zares verjeli. Kljub temu lahko potegnemo črto in zapišemo, da Krečičeva na slovensko literarno polje prinaša vsaj roman, kakršnega še nismo imeli, ter ji priznamo inovativnost in humorno žilico, ki jo dokaj spretno uporablja do recimo zadnjega poglavja. Njen prvenec torej priporočamo bralcem, ki jih bo turobno vreme v kratkem pregnalo v toplejše kraje ali pa tistim, ki bodo v jesenskih mesecih zgolj začutili nostalgijo po poletju in si bodo v skladu s tem za branje zaželeli nekaj bolj lahkotnega, a znotraj svojega žanra še vedno dovolj kakovostnega.

     

     

    Sorodni članki: