• Datum objave: četrtek, 7. februar 2019
  • Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Zapiski iz podtalja

    • Založba: Beletrina
    • Leto izida: 2017
    • Prevod: Urša Zabukovec
    • Spremna beseda: Urša Zabukovec

    »Podtalje uma« je temačen in zahrbten teren, kjer se Dostojevski ne poglobi le v rusko, temveč tudi v lastno dušo, v njej pa odkriva svoje najgloblje in najbolj zakopane strahove in želje.

    Zapiski iz podtalja, zrelo delo Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, je leta 2017 ugledalo luč v novem slovenskem prevodu. Po tem, ko je delo leta 1995 prevedel Janko Moder, se je ponovnega prevoda tokrat lotila Urša Zabukovec in bralcem podarila odličen prevod knjige velikega ruskega pisatelja. Upam si trditi, da je nov prevod nekaj posebnega in svežega med že prevedenimi deli Dostojevskega. Prevod ruskih klasikov je v zgodovini slovenskega prevajalstva težka in spoštovana naloga, a večini, ki so se v prevajanju Dostojevskega preizkusili, ni uspelo ujeti momentuma ruskega duha, ki preseva njegova dela.

     

    Pa se najprej ozrimo k vsebini Zapiskov iz podtalja, ki jih je Dostojevski napisal kmalu po vrnitvi iz izgnanstva v Sibiriji, izšli pa so leta 1864. Knjigo sestavljajo trije deli – »Zapiski iz podtalja«, »Maša leži na parah« in »Socializem in krščanstvo« –, ki vsak zase sicer predstavljajo zaključeno celoto, a se tematsko povežejo v raziskovanju filozofskega mišljenja zahodnjaškega človeka, antropološke teorije in estetike ter morale vsakega posameznika.

     

    Dostojevski je leta 1870 o Zapiskih iz podtalja zapisal: »Ponosen sem, da sem prvi pokazal resničnega človeka ruske veličine ter prvi razgalil njegovo izprijeno in tragično plat. Tragičnost je prav v zavesti o lastni izprijenosti …« »Podtalje uma« je temačen in zahrbten teren, kjer se Dostojevski ne poglobi le v rusko, temveč tudi v lastno dušo, v njej pa odkriva svoje najgloblje in najbolj zakopane strahove in želje. V ruskem okolju so Zapiski iz podtalja velika klasika, po svetu pa niso tako zelo poznani. Vzroke za to morda lahko iščemo v kvaliteti prevodov, saj v originalnem zapisu opazimo, da je Dostojevski psiholog pred časom psihologije, njegova opažanja človeške narave pa so neverjetno točna, boleča in na trenutke tudi strašljivo univerzalna. Z odličnim prevodom Urše Zabukovec ta psihološkost kar žari iz knjige in bralca ujame v stavke, ki se vijejo po glavi glavnega protagonista (predvsem v prvem delu »Zapiskov«). Naj kot primer navedem sam začetek zgodbe, ki z neusmiljeno ostrino in iskrenostjo daje presunljiv občutek temačnosti:

     

    »Jaz sem bolan človek … Jaz sem zloben človek. Neprivlačen človek sem. Mislim, da me bolijo jetra /…/ Ne, gospoda, zdraviti se nočem iz zlobe. Vi tega najverjetneje ne boste razumeli. Jaz gospoda, jaz pa razumem /… / Bolje od vseh se zavedam, da bom z vsem tem škodoval le sebi in nikomur drugemu. A vseeno: če se ne zdravim, je to iz zlobe. Bolijo me jetra, a kar naj me bolijo še bolj!«

     

    Prvi del, »Zapiski iz podtalja«, sledi podtalnemu človeku, ki se tukaj prvič pojavi v ruski literaturi. S tem izrazom Dostojevski prikaže človeka, ki živi podtalno življenje in ima podtalno dušo. Neimenovani 40-letnik, zaposlen v državni upravi, je naš pripovedovalec. Ogorčen nad seboj, toksično vinjen od življenja in naveličan ravno vsega nam pripoveduje iz svojega kletnega stanovanja v Sankt Peterburgu. Odtujeni (zdaj ga lahko že tako poimenujemo) antiheroj skoraj ponori, kot sam pravi, je bolan v duši in jetrih, norčuje se iz sveta. Zase pravi, da je inteligenten, sarkastično pa se loti sodobne filozofije o racionalizmu in svobodni volji. Osamljen je in izločen iz družbe. V drugem delu zgodbe nam predstavi mladega 24-letnega sebe in bralcu objasni svojo pot v uničenje in kaos. Teži ga namreč le en spomin. Sledi opis mladega moškega, ki se, hrepeneč po enakopravnem socialnem položaju, s starimi sošolci odpravi na druženje. V svojih poskusih družbenega – in moralnega – plezanja navzgor, si le koplje vedno globljo luknjo, ki vodi do njegovega propada in osamljenosti. Poseben čar ima tudi ponavljajoča se uporaba besede gospoda, ki bralca direktno in laskajoče, morda celo malce ponižujoče in zasmehljivo vodi skozi celotno pripoved.

     

    V času nastajanja Zapiskov iz podtalja je Dostojevski doživljal mnogo sprememb tako zasebno kot na pisateljskem področju. Njegova prva žena Marija Isajeva, s katero nista bila srečna, je bolehala za jetiko, umrla pa je takrat, ko je Dostojevski s svojo ljubico potoval po Evropi. V tem času sta nastala tudi prvi in drugi del Zapiskov. Krajši sestavek »Maša leži na parah« je nastal v njegovi beležnici, ob truplu žene, in povzema njegovo mišljenje o smislu življenja in trpljenja na zemlji ter o človekovi razdvojenosti in človeških idealih, ki se jih vsak tako močno trudi doseči. Zapisek je težko berljiv, saj je le zapisek, nekaj strani z mislimi o sebi in vsemu, o razkolu med Jaz, mi, Kristus.

     

    V osnutku članka »Socializem in krščanstvo« se Dostojevski loti kritike socializma. O socialistih je nekoč zapisal: »Kar odločil si se: najpomembnejše je vsesplošno materialno blagostanje /…/ Za ta ideal bi se bilo potrebno popolnoma ponižati in pristati na življenje v družbi, ki spominja na mravljišče.« In prav tako začne tudi v sklepnem delu Zapiskov iz podtalja: »Socializem so trščice, krščanstvo pa dokončni razvoj osebnosti in lastne volje.«

     

    Teme in povezave s Svetim pismom so sicer pri Dostojevskem pogoste in jih tudi v tem delu ne manjka. Mnogokrat opazimo navezave na krščansko trpljenje in očiščenje duše. Predvsem nas na svetopisemske pridige spominja motiv dvojnosti človeške narave in problem večnega trpljenja. Protagonist si namreč s svojimi dejanji zavestno znova in znova prizadeva za trpljenje, a ne doseže očiščenja.

     

    Tako »Maša na parah« kot tudi sestavek »Socializem in krščanstvo«, ki je sicer osnutek članka, sta odsev družbene in literarne dejavnosti Dostojevskega na kulturni sceni v šestdesetih letih 19. stoletja. Celotna Rusija, ki jo je Dostojevski v svojih ostalih velikih delih dojemal kot zadnji temelj civilizacije, ki jo branijo ruska duša, pravoslavna vera in visoki ideali, je doživljala obdobje velikih reform, kot na primer odpravo tlačanstva. A še bolj je na njega vplivalo preoblikovanje družbene zavesti, kjer se je dogajal pravi boj med starimi in novimi vrednotami, boj med patriarhatom in feminizmom oz. kot je naslovil svoje veliko delo Ivan Sergejevič Turgenjev – razkol med »očeti in sinovi«. Lahko rečemo, da je bil Dostojevski stara duša in je stare vrednote dojemal kot branitelje ruske civilizacije, prav tako je zavračal feminizem, kot je to razvidno iz spominov zgodovinarja in novinarja Vladimirja Petroviča Meščerskija, zbranih v knjigi The Dostoevsky Archive: Firsthand Accounts of the Novelist from Contemporaries’ Memoirs and Rare Periodicals (1997). Ravno ta razkol ruske družbe, ta kulturni boj, odseva v njegovih delih, ki jih je objavil v šestdesetih letih. Njegova dela so kritike odvečnih ljudi, ki bi jih lahko opisali kar z izrazom »nihilisti«, ki ga je v že prej omenjenih Očetih in sinovih vpeljal Turgenjev. Njegov podtalnež je zaradi prebiranja socialnih utopistov postal sanjač, ki želi zablesteti v sijajnosti, a ga odlikuje le zastrašujoča statičnost. Izgubil je vso zmožnost stika s sočlovekom, česar se zaveda, a ga intelektualna igra preveč privlači, da bi se izvlekel iz svojega samotarstva in zavračanja s strani družbe.

     

    Po mojem mnenju je roman še vedno zelo aktualen ravno zato, ker ga zaobjema strašljiva brezčasnost (človeška duša je vendarle brezčasna), hkrati pa s temami, kot so industrializem, utopizem, tehnologija in iskanje resnice, kot nekakšna jasnovidna sraka iz preteklosti že čepi v 21. stoletju.

    Sorodni članki: