• Datum objave: četrtek, 7. januar 2016
  • Elfriede Jelinek: Drame princes

    • Premiera: 1. 12. 2015, Slovensko mladinsko gledališče
    • Režija: Michał Borczuch
    • Dramaturgija: Tomasz Śpiewak
    • Igrajo: Damjana Černe, Daša Doberšek, Boris Kos, Janja Majzelj, Anja Novak, Maruša Oblak

    Bitko med spoloma zamenja boj med tekstom in odrom. V atmosferi teme, obupa, poskušajo besede prodreti na plano, do avditorija, do uspavanega občinstva.

    Kaj pričakovati pred ogledom uprizoritve drame razvpite sodobne avtorice Elfriede Jelinek? Destrukcijo gledališkega jezika, osamljene drobce zgodbe, kritiko patriarhalnih družbenih vzorcev, poskus preseganja prevladujoče ideologije? Znotraj režije Michała Borczucha sem bila priča vsemu zgoraj naštetemu, zlitemu v eno samo raznorodno celoto, brez jasne zasnove, vrha in razsnove. V središču vsega: Elfriede Jelinek.

     

    Provokativna Nobelova nagrajenka vedno piše iz sebe, iz svoje lastne trpke izkušnje in tako nikakor ni naključje, da so ustvarjalci predstave v središče postavili ravno Jelinekovo kot avtorico, kot »skruniteljico gnezda«, kot so jo  imenovali mnogi avstrijski sorojaki. Njena velika moč je v tem, da ne »provocira« sistematično, ampak povsem spontano. Asociacije, aliteracije, parafraze … si sledijo v skorajda naključnem zaporedju, ki marsikaterega literarnega čistuna povsem iztiri (dogajanje, ki je sledilo podelitvi Nobelove nagrade Jelinekovi, to dokazuje). Na odru se avtoričina jezikovna igra izraža skozi ritmizirane monologe. Tudi pozornemu gledalcu/gledalki uide marsikatera beseda, stavek, najbrž zato, ker mu/ji v ušesih še vedno zvonko odmeva prejšnji. Ničesar ne zamudi, saj je zgodba tako ali tako postranskega pomena. Na slišano in videno je nujno treba nanizati še svoje lastne asociacije, sicer drama ne zaživi v svoji polnosti.

     

    Če bi poskušala videno spraviti v nek zgodbeni lok (ki to seveda ni, raje zgodbeno valovanje) bi povzela, da na odru spremljamo šest žensk iz različnih življenjskih obdobij. Upodabljajo jih Anja Novak, Daša Doberšek, Maruša Oblak, Janja Majzelj in Damjana Černe. Ikonske ženske iz političnega in literarnega sveta, ki so tako ali drugače pomagale oblikovati družbeni spomin, se pred nami razkrivajo kot tragični liki. Njihove izpovedi ni smiselno obravnavati ločeno, raje kot eno samo izpoved, izpoved ženske ali še splošneje človeka kot takega. Ne gre torej za  tretji val feminizma, predstava nima tovrstnih ambicij. Jelinekova seveda mora govoriti skozi usta žensk, toda teme, o katerih spregovori, so splošno človeške, eksistencialne.

     

    Bitko med spoloma zamenja boj med tekstom in odrom. V atmosferi teme, obupa, poskušajo besede prodreti na plano, do avditorija, do uspavanega občinstva. Igralke se trudijo. Skozi dolge monologe, ki so zanje zagotovo izredno utrudljivi, poskušajo. Iščejo vzvode, da bi se končno zganili, da bi končno nekaj začutili … da bi iz vse te konfuznosti s sabo odnesli morda le kanec, ki nas je najbolj nagovoril. Že to bi bilo veliko.

    Sorodni članki: