• Datum objave: torek, 24. november 2015
  • Alessandro Baricco: Trikrat ob zori

    • Založba: Cankarjeva založba
    • Leto izdaje: 2015
    • Prevod: Janko Petrovec

    Trikrat ob zori se razkriva večkrat, vsaka zgodba doprinese nekaj k razumevanju preostalih dveh, branje predhodnega romana pa zaokroži celoto.

    Ekscentrični pisatelj Jasper Gwyn se odloči za povsem nov korak v umetnosti pisanja z literarnim portretiranjem. Preden ponikne iz javnega sveta, uspe Jasper spisati osem portretov različnih ljudi, med drugim tudi avtoportret. Vsak od njih predstavlja zgodbo, v kateri se portretiranec v celoti prepozna in ki ga »pripelje domov«. Svoj avtoportret v malce spremenjeni obliki pod psevdonimom Akash Narayan objavi kot prvo izmed treh zgodb v knjižici Trikrat ob zori, za tem pa popolnoma ponikne iz literarne scene.

     

    Seveda Jasper ni resnična oseba, temveč lik romana Alessandra Baricca Mr. Gwyn, umetnost literarnih portretov pa le zanimiva domislica. Delo Trikrat ob zori, ki je sprva obstajalo le znotraj literarnega sveta omenjenega romana, pa je Baricco tudi dejansko prelil na papir v slogu napovednikov ameriške B-movie produkcije, ki so pogosto obstajali pred dejanskim filmom in tako narekovali njegov nastanek. Trikrat ob zori je tako svojevrstno nadaljevanje Mr. Gwyna, nekakšen meta-roman svojemu predhodniku, ki ga je Baricco iz fiktivne literarne sfere prenesel v resnično.

     

    Ob vsem tem se Trikrat ob zori brez težav bere kot popolnoma samostojno literarno delo, izbor treh med seboj prepletenih zgodb, ki prikazujejo tri srečanja moškega in ženske. Hitro ugotovimo, da je moški v vseh treh zgodbah ista oseba, Malcolm Webster, in da so srečanja trije ključni dogodki njegovega življenja. Stvari pa se zapletejo, ko ugotovimo, da je tudi ženska v vseh treh zgodbah ista oseba, kar se razkrije skozi detajle v izgledu, spominih ali interesih obeh protagonistov. Ugotovimo, da se čas knjige ne drži pravil linearnega časa, saj sta v prvi zgodbi oba lika odrasla, v drugi se srečata kot ostareli nočni čuvaj v hotelu in najstnica, v tretji pa kot deček in policistka pred upokojitvijo. Njuno srečanje je tako »vsakič edinič in prvič in zadnjič«, kot to povzame spremno besedilo na platnici knjige.

     

    Poleg njiju se v zgodbi pojavijo le manjši liki, ki so prikazani povsem enoplastno in so tu le, ker so potrebni za potek zgodbe. Nasprotno pa spoznamo glavna lika v vseh detajlih ter v treh različnih stadijih življenja, kar mestoma daje občutek, da morda le ne gre ves čas za povsem isti osebi. Skozi celotno prvo zgodbo sta moški in ženska karakterno povsem nasprotujoča si pola. Njune osebnostne lastnosti so do neke mere predstavljene v opisih, večinoma pa se razkrivajo skozi dialog, ki predstavlja večinski del zgodb. Moški, ki ga že poklic izdelovalca tehtnic razkriva kot izredno natančno osebo, perfekcionista, je pozoren na malenkosti, kot so vonj v dvigalu, okus zobne paste in luknje v lažni zgodbi, v katero ga poskuša prepričati ženska, medtem ko ga ona z navidezno brezskrbnim zapeljevanjem in odločnostjo odvrne od načrtov ter izkoristi sebi v prid.

     

    Šele v zaključku zgodbe se izkaže, da sta si navidezno nasprotni osebi precej bolj podobni: moški žensko izrabi kot izgovor za popolno resignacijo, ona pa svojo spontanost hlini, saj deluje kot policistka pod krinko. Oba lika sta predstavljena v prelomnih trenutkih, ko morata za sabo pustiti življenje, kot sta ga poznala, in v luči jutranje zore, ki je najboljša »svetloba, če se hoče človek počutiti čistega«, začeti na novo; v prvi zgodbi on, v drugi ona, v tretji oba. In prav začenjanje na novo je najpomembnejša ideja knjige, pa naj gre le za fiktivno dopuščanje odhoda, ki omogoča ženski v prvi zgodbi, da se še naprej sooča z težavami vsakdana, ali za pravi pravcati nov začetek, ki zahteva velikanski pogum in do katerega junaka skozi zgodbe pomagata drug drugemu. Edina alternativa temu procesu je sprijaznjenje z življenjem, ki ga trinajstletni Malcolm neizprosno izenači z nepremičnim stanjem v goreči hiši.

     

    Glavna nit romana je stkana iz dialoga, ki je tako hiter in gost, da ga ne prekinjajo niti ločila premega govora. Mestoma je sicer težko berljiv, a kot tak izpade povsem organski in živ, naš stik z likoma pa je bolj neposreden, saj emotivno noto govorcev ter zunanje dražljaje, kot je zvonjenje telefona, razbiramo sami, brez posredovanja pripovedovalca. Dialog občasno prekinejo daljši pripovedni odlomki, ki upočasnijo tempo branja in poskrbijo za opis hipotetičnih situacij, spominov ter oris dogajalnega prostora. Ti odlomki, ki jih odlikuje poetičnost in so bližje Bariccovemu slogu prejšnjih romanov, na primer Ocean morje, zaradi ogromnega preskoka v registru in slogu pustijo občutek, da jih »beremo«, za razliko od dogajanja v dialogih, ki ga dejansko »doživljamo«.

     

    Tu se bralčev vpogled v knjigo konča, če ne pozna zapleta predhodnega romana Mr. Gwyn, v nasprotnem primeru pa se odpre raven prepletanja na medknjiževni ravni, ki ga popelje še globlje. Pisatelj v predgovoru povsem jasno pove, da je ta knjiga nastala kot realizacija namišljene knjige izpod peresa Jasperja Gwyna, temu sledi posvetilo, ki se nanaša neposredno na lik izdelovalca žarnic iz predhodnega romana, v slovenski izdaji Cankarjeve založbe pa dodatno povezavo pomeni še naslovnica, ki prikazuje Katarine Medičejske, po naročilu izdelane žarnice. Bralca obeh knjig tako najbolj zanima dejanska realizacija Jasperjevega literarnega portreta, ki naj bi bil podlaga za tri zgodbe.

     

    V Trikrat ob zori bi zaman iskali podobnosti med Jasperjem in Malcolmom, saj po pisateljevih besedah literarni portretiranec ne predstavlja osebe v zgodbi, temveč zgodbo samo. Jasper svoji prvi portretiranki nekoč zaupa, da bi bil najraje hotelska avla, in prav tu se mu najbolj približamo, če ga poskušamo prepoznati v Trikrat ob zori. Kot je sama knjiga meta-knjiga predhodnemu romanu, je tudi njeno dogajanje postavljeno stopnjo globje. Jasper je hotel, je dogajalni prostor, znotraj katerega se ob pomembnih življenjskih trenutkih srečujeta, spopadata in sodelujeta na videz nasprotujoči si poosebitvi razuma in čustvenosti, za kateri se izkaže, da si nista tako različni, saj sta navsezadnje le dva pola iste osebnosti.

     

    Trikrat ob zori se razkriva večkrat, vsaka zgodba doprinese nekaj k razumevanju preostalih dveh, branje predhodnega romana pa zaokroži celoto. Lahek, a barvit slog in življenjske situacije z nepričakovanimi preobrati ne prestrašijo bralcev, ki si želijo le razvedrila, metafikcijska igra detajlov pa zadovolji tudi bolj zahtevne in jih, kot glavno junakinjo na samem koncu knjige, spodbudi k »razmišljanju o skrivnostni obstojnosti stvari sredi nikoli ustavljenega toka življenja«.

    Sorodni članki: