• Datum objave: četrtek, 19. maj 2016
  • Explosions in the Sky – The Wilderness

    • Založba: Temporary Residence Limited
    • Produkcija: Explosions in the Sky
    • Datum izida: 1. 4. 2016

    Skupina se je na The Wilderness poigrala z obliko post-rocka, na njega pogledala z druge perspektive, hkrati pa ohranila njegov privlačen čustveni naboj. Rezultat je dinamičen in jedrnat album, ki bi znal pritegniti širši krog poslušalcev.

    Pod nalepko post-rocka se tare skupin, ki se po zvoku in pristopu zelo razlikujejo (npr. Talk Talk, Godspeed You! Black Emperor in Tortoise). Edino, kar jim je skupno, je bolj odprt način ustvarjanja, pristop, ki omogoča različne vplive in prehajanje od ene zvrsti k drugi. Sčasoma pa se je izraz uveljavil za opis točno določene glasbe s prepoznavnimi elementi (počasno grajenje in zanosno podiranje, spreminjanje jakosti itd.). V določenem obdobju je bila to res vznemirljiva glasba. Na privlačen način je združevala apolonsko in dionizično dimenzijo, a se je zaradi svoje predvidljivosti hitro izpela.

     

    Teksaška skupina Explosions in the Sky ustvarja že od poznih devetdesetih, a je bila, kar se vznesene kitarske glasbe tiče, vedno v senci bolj opaznih skupin kot sta npr. Godspeed You! Black Emperor ali Do Make Say Think. Enostavno ni imela ničesar takšnega, kar bi jo ločilo od drugih. Na vseh dosedanjih petih studijskih albumih je sicer ostala zvesta svojemu zvoku – melanholično vzdušje, počasno in lirično preigravanje s katarzični izbruhi – a se je v vseh teh letih premalo premaknila od temeljev zvrsti. Na zadnjem albumu Take Care, Take Care, Take Care (2011) je delovala že kot dinozaver, kot eden izmed zadnjih predstavnikov izpete zvrsti.

     

    V zadnji petih letih je skupina sodelovala pri treh filmskih projektih, pred kratkim pa je izšel njen novi studijski  album. Kot izgleda, ji je delovanje v drugačnih kontekstih pomagalo, saj je The Wilderness nepričakovan nov ustvarjalni začetek. Na albumu je ohranila prepoznaven naboj in elemente zvrsti, a se je poigrala z obliko. The Wilderness je album, ki preseka serijo podobno zvenečih albumov. Nekatere skladbe sicer še vedno temeljijo na počasnem grajenju in energičnem vrhu, a tokrat vrhunec traja le nekaj sekund (npr. uvodni “The Wilderness” in “Disintegration Anxiety”). Skupina ima še vedno tisti himnični in širokokoten zvok, a tokrat ne potrebuje več stadiona. Vse skupaj deluje bolj mikroskopsko, na manjši ravni, a ima enak učinek.

     

    Fascinantno, kako skupini uspe, da je hkrati veličastna in komorna, minimalna, a v svojem izrazu še vedno tako maksimalna. Velike geste in panoramskost so tokrat zreducirane na bistveno. Nobenih slapov občutij več, za enak učinek so dovolj kaplje. Pozna se sodelovanje pri raznih filmskih projektih. The Wilderness je bolj atmosferičen, veliko je naknadne studijske obdelave. Bobni imajo sintetičen lesk, čez skladbe se vlečejo ambientalne plasti, tako vedno prisotne kitare pa so včasih nekje čisto zadaj.

     

    Na albumu se sliši tudi vpliv stranskega projekta kitarista Marka Smitha, ki pod imenom Inventions ustvarja čudovite pastoralno – ambientalne plasti. The Wilderness vsebuje tudi nekaj krautrockerske romantike. “Logic of a Dream” in “Colours in Space” dolgujeta veliko duetu Neu!. Ritem caplja tako simpatično, kot da je za palčke prijel en in edini Klaus Dinger.

     

    Skupina se je na The Wilderness poigrala z obliko post-rocka, na njega pogledala z druge perspektive, hkrati pa ohranila njegov privlačen čustveni naboj. Rezultat je dinamičen in jedrnat album, ki bi znal pritegniti širši krog poslušalcev.

     

     

    Sorodni članki: