• Datum objave: sreda, 21. marec 2018
  • 20. FDF: Razstavljavec min (The Deminer)

    • Režija: Hogir Hirori in Shinwar Kamal
    • Datum izida: 19. november 2017 (Mednarodni festival dokumentarnega filma v Amsterdamu), 16. marec (FDF, Ljubljana)
    • Ocena: 9/10

    Razstavljavec min je zgodba o neverjetnem posamezniku, ki je pripravljen žrtvovati svoje življenje za življenje množice nedolžnih ljudi.

    Fahir Berwari je vojaški polkovnik, oče osmih otrok, predvsem pa človek z visokimi moralnimi načeli. Od leta 2003 do leta 2008 je kot specialist za bombe v Mosulu odstranil na tisoče min. S kleščami v svoji desnici se hrabro loteva svojega dela. Vsake toliko se obrne k svojemu asistentu s kamero v roki in zadirčno odvrne, naj ne hodi preblizu, a prav nikoli se ne ustraši za svoje življenje. V bolnišnici se zaradi eksplozije znajde dvakrat, drugič je ob nogo. A tudi to ga ne ustavi. Čeprav se hendikepiran ne more vrniti v vojsko, se priključi vojaškim prostovoljcem in nadaljuje svoje delo. Ne prevprašuje svojih dejanj, kot tudi ne dejanj tistih, ki so bombe nastavili. Njegova naloga mu je jasna in vanjo preprosto verjame: »Če se mi ne posreči, umrem samo jaz; če pa mi uspe, lahko rešim na stotine življenj«.

     

    Tako kot se »nori Fahir«, kot so ga klicali ameriški sovojaki, neprestano vrača na minska polja, se tudi režiser Hogir Hirori s svojimi deli neprestano vrača v svojo domovino. Po rodu iz Duhoka v kurdskem delu Iraka je pri 11 letih zapustil državo in se 8 let kasneje ustalil na Švedskem. A domovina, v kateri je vojna brez konca, je (p)ostala pomemben predmet njegovega filmskega ustvarjanja. Leta 2014 je odpotoval v Irak, da bi posnel dokumentarni film o vojnih beguncih, ki bežijo pred terorjem Islamske države. Istega leta je na švedski televiziji doživel premiero njegov prvi dokumentarni film Victims of IS, a pravo delo je na podlagi tega potovanja luč sveta ugledalo dve leti kasneje – The girl who saved my life je dokument eno leto in pol trajajočega vračanja na vojna območja in iskanja mlade deklice Souad, ki mu je ob prvem prihodu nevede rešila življenje. Še bolj kot to pa je film prikaz tega, koliko šteje pomoč vsakega posameznika.

     

     

    Vera, da lahko vsak posameznik pripomore k spremembam na bolje, je verjetno tisto, kar je Hogirja Hirorija in Shinwarja Kamala pripeljalo tudi do Fahirjeve zgodbe. Film je na Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani predvajan v rubriki »aktualni, družbenokritični filmi«, a Razstavljavec min je v resnici dokaj nevtralen film – v smislu, da se ne sprašuje o položaju, v katerem so se ljudje v Iraku znašli, ne govori o dobrih in slabih, ampak pripoveduje o posamezniku, o njegovi zgodbi in o njegovi resnici. Je portret posameznikovega poslanstva, še zdaleč pa ne njegovega značaja, saj psihološka razsežnost Fahirjeve osebnosti povsem umanjka. Potek zgodbe na eni strani ustvarja Fahirjev najstarejši sin Abdulla, čigar glas v off-u nas vodi skozi očetove posnetke, na drugi strani pa ga ustvarjata režiserja, ki v celoto kronološko povežeta tako Fahirjeve kot svoje posnetke iz vojnih območij in domačega okolja Berwarijeve družine. Tako se odvijejo tri resničnosti in tri interpretacije dogodkov: resničnost očeta in njegovih asistentov, ki so snemali dogodke, resničnost sina in bližnjih, ki osmišljajo Fahirjevo ravnanje za nazaj in resničnost filmskih ustvarjalcev, ki vse skupaj postavljata v širšo sliko družbene realnosti Iraka.

     

    Ob tem se bijeta dve drugi resničnosti: filmska resničnost na platnu in resničnost v Iraku. V nekem trenutku filma Abdulla pravi, da so očetovi posnetki »kot akcijski filmi, samo da gre tokrat zares«. V resnici je meja tako tanka, da je misel nanjo grozljiva: ali smo filmsko/televizijsko resničnost tako zelo približali družbeni ali je naša družbena realnost dobila značilnosti televizijskega spektakla? Filmski kritik Neil Young film vzporeja s fikcijskim filmom Kathryn Bigelow, Bombna misija (The Hurt Locker, 2008), kot njegovo nasprotje – nefikcijo. A vendar Razstavljavec min ni le skupek resničnih posnetkov. Oba režiserja pri svojem ravnanju z gradivom ne pozabljata na zapovedi filmske pripovedi in Hirori s hitro montažo Fahirjevih in režiserjevih posnetkov ustvarja napet potek usode plemenitega junaka, ki nas za 83 minut prestavi v eksplozivno tragedijo.

     

    Napovednik za film:

    Sorodni članki: