8. 4. 2021 / Kritika / Podobe

Tamara Lašič Jurković: Shekana Meditacija

Samostojna razstava
Kdaj: 10. marec–2. april 2021
Kje: Projektni prostor Aksioma
Produkcija v okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+

Tamara Lašič Jurković, umetnica mlajše generacije, se v okviru Iniciative za podporo mladim umetnikom U30+ predstavlja na samostojni razstavi v Aksiomi z delom Shekana meditacija. Ustvarjalka, ki je po izobrazbi industrijska oblikovalka, se v umetniški praksi osredotoča na okoljske in družbene problematike 21. stoletja ter raziskuje teorijo posthumanizma v kontekstu oblikovanja. Ob vstopu v razstavni prostor Shekane meditacije se zdi, da smo (že) vstopili v posthumani svet. Pred nami se razgrne povsem zatemnjena soba, na sredi katere leži podloga za jogo. Kmalu izvemo, da je blazina namenjena nam, obiskovalcem. Dobimo navodilo, naj odložimo torbo in se uležemo na tla. Na stropu se prižgejo neonske luči v obliki svetlo modrih črt, ki si ena za drugo sledijo v neskončnost. Glas iz zvočnikov nas povabi, naj zapremo oči in se umirimo. Začnemo z meditacijo. Vdih – izdih. Sproščamo telo, sproščamo misli. Dihamo. Osredotočamo se na telo, na njegove organe in celice. Prijeten glas nam pove, da človeško telo sestavlja samo 44 odstotkov človeških celic, ostalih 56 odstotkov je nečloveških celic. Takoj se nam postavi vprašanje: kako vemo, da pripadamo ljudem? Meditiramo dalje. Izvemo, da človeške celice predstavljajo samo 0,01 odstotka vseh celic na Zemlji. Nehote se vprašamo, zakaj se imamo ljudje za superiorne do ostalih živih bitij in življenja na Zemlji. Tukaj bi se lahko mirno ustavili in pričeli dvomiti o svojem početju na Zemlji – in morda nas avtorica k temu tudi nagovarja, vendar nas nadaljevanje posnetka popelje v svet soodvisnosti, v katerem smo ljudje v mreži življenja prepleteni z drugimi biotskimi organizmi, pri čemer si Zemljo z njimi (enakovredno) delimo. Posnetek nam sporoča, da smo del velikega, obsežnega ustroja, v katerem imajo mesto tudi mikroorganizmi, virusi, alge, bakterije, glive itd., ki so prisotni v najrazličnejših pojavnih oblikah. Na tem mestu, z iluzijo pluralističnega ustroja življenja, se razstava zaključi. Nad sabo še vedno vidimo belomodro neonsko svetlobo, še vedno ležimo v temi. Potem nas čuvajka razstave prijazno opomni, da je ogleda konec.

Pričujoče delo bi lahko interpretirali na več načinov. Prvič, delo Shekana meditacija nam sporoča, da je meditacija za sodobnega človeka postala nekakšen imperativ in da je, če naj temu sledimo, zanjo primeren tudi galerijski prostor. Meditiramo, da bi lažje razumeli sebe in svet, ki nas obdaja, meditiramo, da bi bili vitalnejši in bolj povezani s sabo in drugimi. Z meditacijo razvijamo dolgoživost, čuječnost. K vsem tem vidikom nas nagovarja Tamarino delo. Drugič, sporoča nam, da nam sodobna umetnost (lahko) nudi tudi sprostitveno okolje, v katerem se lahko prepustimo potopitvenemu projektu meditacije in in damo vsakodnevne obveznosti za nekaj minut na stran. Da je galerijski prostor nek varen prostor, če iščemo sprostitev in odklop od vsakdana. Nadalje, v širšem smislu nagovarja k preizpraševanju položaja človeka na zemlji in njegove vloge, ob tem pa subtilno nagovarja posameznika, ko ga spodbuja k samozavedanju na telesni in duhovni ravni. Zdi se, da je cilj dela Shekana meditacija razvijati človeško senzibilnost na vseh ravneh: zase, za druge, za neposredno okolje in za svet. S tem pa ob prehodu z ravni posameznika na raven skupnosti nagovarja k družbenokritični vlogi umetnosti, ki velja za njeno poslanstvo per se. Ko nas avtorica individualno postavi v veliko črno praznino in nas po drugi strani povabi na meditacijo, v kateri izvemo dejstva, ki spodkopljejo našo predstavo o unikumu (nad)človeškega na zemlji, nam na posreden način predstavi družbeno angažirano sporočilo sebe v vlogi umetnice. Obiskovalec sluti, da vloga umetnice ni to, da predstavlja, kar je v aktualni družbenopolitični situaciji predstavljeno kot zaželeno (to bi bila umetnica v vlogi mentorice vsakodnevne meditacije), temveč to, da se vpraša, kaj je predmet meditacije same. In tukaj postavi človeka pod vprašaj, ko z dejstvi in podatki o ustroju vsega živega na Zemlji v nas zaseje dvom tudi o človeku kot družbenem bitju. Na ta način nam sporoča, da ohranja vero v družbenokritično moč umetnosti.

Foto: Domen Pal