3. maja, 2016 / Podobe / Reportaža

Litovski umetnik Šarūnas Sauka

Šarūnas Sauka – litovski umetnik, ki šokira s kontrasti

Noro, nenavadno, šokantno. Vse to so pridevniki, ki se jim tako laiki kot kritiki težko izognejo pri opisovanju del postmodernističnega slikarja Šarūnasa Sauke. Od januarja do marca 2016 je bila v Litovski narodni galeriji na ogled pregledna razstava njegovih del z naslovom The Man with Sauka’s Face (Moški s Saukinim obrazom), ki si jo je ogledalo rekordno število obiskovalcev.

Šarūnas Sauka, rojen leta 1958 v Vilni, prestolnici Litve, je od leta 1976 do 1983 študiral na Akademiji za likovno umetnost v Vilni, ki je del Nacionalnega inštituta Litve. Umetnik je pri svojih enaintridesetih letih za diptih Žalgirio musis (Bitka pri Grunwaldu) prejel Litovsko nacionalno nagrado za kulturne in umetniške dosežke. Njegova monumentalna slika Tisoč let za Litvo (2008–2012) je na ogled v litovski predsedniški palači. Sauka je znan po svojem izoliranem načinu življenja, odporu do dajanja intervjujev in razpravljanja o svojih delih. Je zelo marljiv in delaven človek, kar je razvidno iz njegovih mnogih, vedno do potankosti dodelanih umetnin. Danes živi v majhni in odmaknjeni vasici Dusetos, ki je obdana s številnimi jezeri in gozdovi.

Umetnik na nek način sledi tradiciji klasičnega evropskega slikarstva, zlasti kar zadeva samo tehniko in slog, vendar pa s pomočjo teh ustvarja precej drugačen kontekst. Saukine podobe so bogate z versko simboliko, ostrimi kontrasti barv in likov. Prav tako v njegovih delih pogosto zasledimo podobe krvi, organov, odrezanih delov telesa in mesnih izdelkov ter predmetov v stanju razpadanja. Ta deformacija človeške forme je po vsej verjetnosti odraz avtorjevega prepričanja, da se mora človek osvoboditi konvencionalnih okov, da lahko prepozna resnično stanje svojega telesa in duha. V mnogih slikah lahko najdemo avtorjev lastni obraz, od koder izvira tudi naslov zadnje razstave.

Foto: Pia Marincelj
Foto: Pia Marincelj

Sauka se je na umetniški sceni pojavil v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila umetniška svoboda v Litvi še zelo omejena s sovjetsko cenzuro. Celostno spoštovanje njegovega umetniškega opusa zato zahteva razumevanje obsega in krutosti komunističnega terorja v Litvi in drugih državah vzhodne Evrope, pa tudi razumevanje nekaterih osnovnih metafizičnih in arhetipskih idej, ki so osnova umetnikove občutljivosti in pogleda na svet. Litovski filozof Algis Uždavinys Saukino vključevanje različnih pojavnih oblik korupcije, gnitja in propadanja, običajno v povezavi s človeško telesnostjo, razume kot nasprotje krščanskega ideala odrešenja in telesnega vstajenja.

Foto: Pia Marincelj
Foto: Pia Marincelj

V Narodni galeriji Litve je bilo na ogled postavljenih več kot sto Saukinih del, med njimi tudi njegova najslovitejša velika platna. Kuratorka razstave, umetnikova hči Monika Saukaitė, je platna razdelila na osem tematskih skupin. Umetnine niso bile razvrščene kronološko, saj je bila razstava zasnovana kot subjektivna pripoved, ki nam skuša približati življenjsko zgodbo misterioznega umetnika. Saukin obraz je uporabljen kot ritualna maska – avtor postane akter, glavni igralec svoje slikane zgodbe. Če pazljivo opazujemo, ga lahko na slikah prepoznamo kot Kristusa, Poncija Pilata, mučenca, rablja, samomorilca, škofa itd.

Sauka v svojih umetninah podira meje časa, umetnost preteklih obdobij združuje z modernim. Eksperimentira z diptihi in slikanjem na predmete, kot so vrči in drobne stekleničke. Na marsikateri sliki lahko prepoznamo navezave na slavne slike kot so Leonardova Mona Lisa, Giorgionejeva Speča Venera, veliko slik pa je mogoče primerjati z umetninami Hieronymusa Boscha, še posebej z njegovim najbolj znanim Vrtom zemeljskih naslad.

Foto: Pia Marincelj
Foto: Pia Marincelj

Ogled Saukine razstave se zdi kot nore sanje, ki se lahko rodijo le v briljantnem, domišljije polnem umu. Njegova umetnost je polna kontrastov. S potrpežljivostjo renesančnih mojstrov svoje izmaličene in bizarne podobe posmeha krasi z detajli dragih materialov, draperij, odsevov, vodnih kapljic. Venere in svetnice v njegovih delih postanejo prostitutke, ki brez sramu izživljajo najbolj groteskne fantazije. Sveto se pomeša s posvetnim. Njegova velika platna nas pritegnejo in nas za nekaj časa prikujejo na mesto – očarani smo in hkrati zmedeni, naš pogled tava od enega konca platna do drugega, zgražamo se nad perverznimi prizori in gnusnimi deformacijami, v naslednjem trenutku pa smo prevzeti nad čudovito izdelanimi detajli in močnimi barvami, ki kažejo na umetnikov poseben občutek za dekorativnost.

Sauka ne simbolizira le mračnega konca krščanstva, ampak razkriva tudi neumen obraz 20. stoletja, ki se pojavi, ko odstranimo maske racionalnosti in navidezne modrosti. Šarūnas Sauka je izjemen umetnik, ki pa v zahodni Evropi na žalost še vedno ostaja dokaj nepoznan.