• Datum objave: ponedeljek, 14. marec 2016
  • Iva Tratnik: »Risba je urjenje v omejevanju.«

     

    Foto: Andreja Džakušič

     

     

    V ciklu samostojnih razstav mladih umetikov, ki jih pripravljajo v Kinu Šiška, se ta mesec predstavlja Iva Tratnik. Umetnica, ki se ne omejuje s posameznimi mediji, tokrat razstavlja stensko porisavo, ki jo dopolnjuje z visečimi skulpturami. Slika se slači v risbo. Do kosti tematizira nočno življenje, plešoča bitja, ki jih privablja luč. Kot zapiše kuratorica Lara Plavčak, sanjski ples spominja na spreletavanje vešč, ki so v svoji pogubni vztrajnosti veličastne in hkrati krhke. Razstava bo na ogled do 15. aprila.

     

     

    Slika se slači v risbo je naslov tvoje prihajajoče razstave. Kaj to pomeni – je risba okostje in slika vse ostalo? Stvar se zdi očitna, ko upodabljaš telesa. Drugi del naslova je Do kosti. Kaj je bližje tebi? Risba kot okostje ali slika?

     

    Naslov je nalašč odprt, da se ga brati na vsaj dva načina. In na vsaj dva načina je prizor “slečen”. Po eni strani nastopajo telesa, ki niso le brez oblačil, da se jih videti celo rentgensko, pod kožo. Po drugi strani, je risba ogrodje ali okostje slike. Je nek temelj, zadnja stvar, ki ostane, ko vse ostalo odvzameš. Je urjenje v omejevanju. Če je slika tekst z veliko pridevniki, je risba haiku, kjer je treba povedati čim več s čim manj. Vedno sem bila boljša kot risarka.

     

    Nastopaš tudi v plesnih performansih. Kaj ti pomeni gib? V kakšnem odnosu sta pri tebi likovni in gibalni izraz? V prihajajoči stenski porisavi. upodabljaš plesoča telesa. Kako prenašaš intenziteto giba v podobo? Poskušaš namreč ustvariti videz dinamike, vendar likovne figure v končni fazi vendarle mirujejo.

     

    Ja, z risbo vsak gib zamrznem v neko “idealno” formo (na primeru te konkretne razstave, kjer je tudi prostorska risba iz lebdečih hrbtenic, naj bi ta forma funkcionirala iz vseh možnih pogledov v prostoru ). Ko pa se sama gibljem, bi se naj bi otresla te fiksacije na eno, namesto tega skušam biti prisotna iz trenutka v trenutek in sestavljati nekaj širšega, spreminjajočega se v času, iz posameznih “form”. Čeprav tako pri risbi kot pri gibu ne gre toliko za formo, ampak za to, kar to formo premika. V obeh primerih pa uporabljam nek kinestetičen občutek za telo v prostoru.

     

    Porisava, ki bo na ogled v Kinu Šiška, ni le to, temveč vključuje tudi skulpture. Kaj je njihovo mesto, njihov pomen v divjem nočnem življenju, ki ga upodabljaš?

     

    Hrbtenicam sem na vrh, namesto glav, dodala zvezde, tako je asociacija na komete, nočno nebo…Morda sem hrbtenicam, s tem ko sem jih spremenila v komete, dodala nekakšen občutek kinestetičnega pospeška, nastala so nekakšna hibridna, pol htonska, pol nebesna bitja in mogoče so napol oblečena v blago, zaradi “slačenja” v naslovu. Ostalo prepuščam domišljiji.

     

    Pri tvojih delih se zdi, da kipijo od življenja. Ta vtis ustvarjajo intenzivne barve, plastičnost podob, motivi. Poskušaš upodabljati gibanje, dinamiko življenja tudi sicer?

     

    Ne, v umetnosti sem bolj živa, kot v “realnem” svetu.

     

    A to pomeni, da “realni” svet v umetnosti oplemenitiš? Kaj to pomeni?

     

    Preprosto, podrejanje zakonom dogovornega sveta, mi ne omogoča tolikšne živosti, kot mi jo omogoča svet umetnost. Deluje pa tudi prehajanje med svetovoma, če znaš, lahko ne samo bežiš iz sveta dogovora v svet umetnosti, ampak s svetom umetnosti prodiraš v svet dogovora in s tem spreminjaš svet dogovora, kar je težje.

     

    Soočaš se s precej raznovrstnimi mediji. S tekstilom, risbo, sliko, performativno umetnostjo. Iščeš vedno nekaj novega? Misliš, da se boš kdaj v čem ustalila?

     

    Za dotično razstavo sem recimo reciklirala papir, ki sem ga pobrala po plesni predstavi, ko ga je plesalec po koncu odvrgel v kanto za smeti. Za marsikoga so to arhaični materiali. Pri izbiri medija mi torej objektivna novost neke tehnologije sama na sebi ne pomeni dovolj. Imam dokaj osebni merilec za to, kaj je novo. V tem času je lahko nekaj nenavadno že s tem, da je staro. Sem se iz radovednosti že šla izobrazit iz kakšne tehnologije, ampak potem (še?) nisem imela potrebe tega uporabiti. Je pa res, da me, v nekem drugem, ne zgolj tehnološkem smislu, zelo hitro začne nekaj omejevati in zato iščem nove načine. Tako nimam zelo fiksne identitete, da bi bila nekaj in nič drugega. Zaenkrat ne čutim potrebe po temu.

     

    Projekt Bojni ples sta z Markom Jakšetom ustvarila v tandemu. Vajina izraza se zdita zelo usklajena. Kako je ustvarjati v dvoje? Je potekal dialog, so se podobe med seboj uskladile bolj ali manj same od sebe?

     

    Je dialog, čeprav ne verbalen. Za Marka je značilna velika motivna pestrost, zame bolj fiksacija na motiv, ki ga dolgo ne spustim, v tem primeru kosti, in s tem držim rdečo nit. Tako se je to dvoje verjetno komplementarno spletlo.

     

    Na kakšen način se soočaš s prostorom, v katerem razstavljaš? Se mu prilagodiš, ga prilagodiš sebi?

     

    Prostor v katerem razstavljam, mi je enako pomemben kot to, kar vanj postavim, tudi to je dialog. Rada imam odprte prostore in prostor v Kinu Šiška mi je res všeč.

     

    Tukaj se zdi povezava tudi tematska. Je tokratni razstavi prostor kot tak lahko luč, ki privablja nočna bitja v tvojem delu?

     

    Lahko je.

     

    Je stenska porisava zate nekaj novega? Kako pristopaš k nalogi, ki si si jo zadala?

     

    Ne, ni čisto nova. Pri razstavi Tabla, ko sem galerijo spremenila v šolsko tablo, sem s kredo risala na steno. Takrat sem pustila obiskovalcem, da risbo dopolnjujejo, tokrat pa sem raje sama.

     

    Torej si že večkrat ustvarjala dialoško? Kaj je vabljivega pri takem načinu ustvarjanja? Je tvoj lastni likovni izraz takrat kaj drugačen, kot ko ustvarjaš sama?

     

    Tudi ko delam sama, je to dialoško, en del mene je v debati z drugim delom mene. Moj “lastni izraz” ni nič drugačen. V vsakem primeru rada gojim neko odprtost, zato, kot sem rekla že prej, nimam zelo fiksne identitete. Verjetno se nek “lastni izraz” prepozna mimo tega, da bi sledila neki vnaprej določeni formi.

     

     

    Sorodni članki: