29. 8. 2020 / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

Mladi levi: Iskre

Ustvarjalka: Francesca Grilli 
Zvok: Roberto Rettura 
Branje z dlani: Guido Rossetti 
Besedilo: Azzurra D’Agostino 
Gib: Benno Steinegger 
Oblikovalec in kreator pokrival: Paola Villani 
Svetovanje: Chiara Guidi 
Producent: Chiara Massari 
Gostovanja: Giulia Traversi 
Administracija: Chiara Fava 
Lokalni producent: Lea Kukovičič 
Izvajalci: Mila Bezjak, Brina Breznik, Zoja Breznik, Ela Zahariaš,
Gaj Črnič, Tara Dževerdanović, Ema Melkić, Vlad Novak, Gregor Podjed,
Zora Radulj, Tibor Urbančič, Lev Vidmar 
Producent: Corpoceleste_C.C.00#, Santarcangelo Festival,
Snaporazverein 
Koproducent: Welcome to the village, Saal Biennaal 
V sodelovanju z: Workspacebrussels 
Datum premiere: Santarcangelo Festival, 5-13 July 2019,
Santarcangelo 
Datum ogleda: 24. 8. 2020, Festival Mladi levi

V okviru 23. festivala Mladih levov v organizaciji Zavoda Bunker smo bili lahko v ŠD Taboru priče izredno inovativnemu dogodku Iskre (Sparks) pretežno vizualne (pa tudi performativne) umetnice Francesce Grilli. V sodelovanju z otroki, starimi med 9 in 12 let, je nastala t.i. predstava, ki se gledalcem posveti in jih v dogajanje vključi do te mere, da bi publiko težko oklicali za skupino posameznikov, saj je izkustvo vsakega udeleženca skoraj popolnoma individualno in drugačno.

Grillijina jasno zamišljena začrtana pot posameznega gledalca, na kateri so otroci naše avtoritete in vodje, ki natančno in brez izjem upoštevajo pravila uprizoritve, se prične še pred vhodom, ko prihaja po enega in po enega predstavnika publike eden izmed otrok. Ta te nemo in brezkompromisno z gesto povabi najprej v temen hodnik, kjer te popolnoma suvereno vodi z lučjo in je tvoja edina naloga, da temu slediš. Otrok stopa z vljudno hitrostjo in te ob vstopu v nekako manjšo telovadnico z lučjo usmeri v čakalnico za enega. Sklepam, da je ta pot za vsakogar izmed sodelujočih gledalcev enaka ali vsaj podobna, kar pa je ena od zgolj dveh reči, ki v tem primeru tvorita dejansko kolektivno izkušnjo. Slednja je načeloma vsaj deloma prisotna ob vsaki uprizoritvi, zaradi česar je tu vladala redko doživeta svežina skoraj popolne individualnosti.

Po zelo kratkem čakanju te na določeno mesto v prostoru (ravno tako z lučjo) spremi tvoj prerok, ki spominja na otroka le zaradi svoje telesne višine in višine glasu. Ob vsej tej interakciji vodenja in sledenja, prerokovanja in poslušanja so prerokovalci iz dlani namreč neverjetno dobro artikulirani, premišljeni in zreli. Njihova otroškost se med prerokovanjem lahko zazna zgolj iz rabe določenih besed, ki jih v jeziku “odraslih” navadno zamenjajo natančnejše ustreznice, večinoma anglizmi. Med njihovim branjem dlani in preostalim delom individualne uprizoritve moramo upoštevati eno izmed še pred začetkom podanih navodil, in sicer molk. Tako se vlogi in moč, ki naj bi pripadali odraslemu in otroku in naj bi bili na nek način družbeno pogojeni, zamenjata, kar sicer opazimo, a se verjetno ravno zaradi njihove presenetljive zrelosti tega na nikakršen način ne ustrašimo. Posledično nanje tako reagiramo kot na spoštovanja vredne in nam v vsakem pogledu enakovredne posameznike.

Zaradi izjemno individualne izkušnje prerokovanja tega ne bi mogla posplošiti kot izkušnjo vsakega udeleženca, a branje osebnosti, težav in želja je bilo precej natančno in ustrezno, pri čemer povedano ni bilo generalizirano do neke absurdne mere dnevnega horoskopa, ki nam v primeru, da smo kozorog, narekuje, naj zdravo jemo. Konkretno branje z moje dlani me je dodobra in nepričakovano impresioniralo, morda toliko bolj zaradi prisrčnega kontrasta moje prerokinje med tikanjem in suverenim vodstvom. Tu bi se lahko vprašali, če je vse to res, če so ti otroci res tako neizmerno artikulirani in natančni bralci dlani, če v glavah resnično nosijo takšne modrosti, ki so popolnoma neznačilne za premišljevanje v njihovi starosti, a konec koncev ni pomembno. Vsaj v tistem trenutku jim popolnoma verjamemo se jim čustveno vsaj malo prepustimo (ponovno odvisno od posameznega gledalca).

Kontrastnost pa je vidna tudi v pripovednosti oz. izpovednosti, saj je na nek način, ko je (naša) brana dlan na simbolnem nivoju odrska figura, mi pa smo njeni gledalci, z vidika otroka to pripovedni trenutek. Otrok namreč dlan strokovno prebere, a kar nam o tem pove, mi doživimo to na izpovedni ravni zaradi intimnosti našega karakterja, pa tudi želja in prihodnosti, o katerem nam otrok razlaga. Po drugi strani pa se lahko vprašamo, če tu govorimo o odnosu med nami in otrokom, ki temelji na sporočevanju (otrok nam zgolj sporoča iz naše dlani-odrske figure pridobljene informacije) ali na sporazumevanju: je kljub naši nemosti in statičnosti tu prisoten dialog, dvosmerna komunikacija? Razlika je izredno pomembna, saj je sporazumevanje na neki ravni tisto, kar ločuje performativni dogodek od neperformativnega, zaradi česar ni čisto gotovo, če se Iskre lahko suvereno umestijo med uprizoritvene umetnosti ali so nekakšen hibrid gledaliških elementov in nečesa instalatornega, ustvarjenega na podlagi naše dlani, ki je povod za obstoj takega dogodka.

Druga reč, za katero lahko z gotovostjo trdim, da je del kolektivne izkušnje, pa je prihod iz telovadnice, nazaj v realen svet, kjer so, kot mnogi radi navajajo, otroci le naša prihodnost, in ne modri preroki. Kaj se zgodi, ko ti prihodnost napove kolektivna prihodnost-otroci? Na vprašanje si lahko vsak odgovori sam, saj je skozi tančico ironije tega vprašanja in posameznikovega doživljanja dogodka nemogoče razbrati enoličen odgovor. Ljudje, ki sem jih opazovala ob ponovnem prihodu v vsakdanjost, so imeli na obrazih težko zamenljiv izraz poglobljene refleksije. Večinoma z jasno vidnim navdušenjem ali popolnoma zamišljeno očaranostjo so me prepričali, da je bila tudi njihova izkušnja neverjetno pristna. To je torej druga izmed le dveh indikatorjev kolektivne izkušnje. A to izredno individualno izkustvo, med katerim ne razmišljaš o usodi sveta in vseh težavah, rešitvah in težavah rešitev, ki ga pestijo, se zaključi s sicer precej splošnim vprašanjem, ki ti ga prerok nameni in na katerega ne smeš odgovoriti. To vprašanje pa je postavljeno v premislek točno tisti osebi, ki ji otrok bere iz dlani, vprašanja pa se med seboj razlikujejo, kar izkušnjo le še dodatno osveži s svojo pristnostjo.

Iskre. Foto: Carolina Cappelli